Še zadnji AAA izlet

Tokrat smo se odpravili malo dlje, in sicer do mesta Regensburg na Bavarskem, ki je znano predvsem po starem kamnitem mostu, ki je bil tudi prvi, ki je omogočil prehod čez reko Donavo na tem področju.

Bavarski humor

Popoldne smo se vkrcali na ladijco in si ogledali enega izmed najlepših kanjonov Donave.Izkrcali smo se pri samostanu, ki je bolj kot po svoji verski dediščini znan po temnem pivu, ki je baje dobilo nagrado za najboljše v svoji kategoriji.

Seveda je treba nujno poskusiti ;)

Hamburg

Pred izpitnim pritiskom smo si nabirale energijo (oz. jo zaradi pomanjkanja spanja predvsem izgubile) v 1,7 milijonskem mestu, ki nima sicer nič skupnega s priljubljeno ameriško hrano... Slikice povejo več :)

Nočna vožnja s koleričnim voznikom :S

3-urno brezplačeno turistično vodenje po mestu (vmes se je vreme zamenjalo najmanj 5x!)

Tlakovci v spomin žrtvam 2. sv. vojne in ena od hiš najbogatejših trgovcev (seveda v obliki ladje)

Redke hiše, ki jih ni uničil veliki požar in novo-staro zapuščeno pristanišče.

Popolnoma nov in moderen del mesta, kjer bo stala tudi arhitekturno filharmonija.

Še malo utrinkov z mestnih ulic, prepredenih s kanali.

Noč smo preživele v klubih v znameniti rdeči četrti. Zjutraj pa na zajtrk na ribji trg:).

Z ladjico po pristanišču in malo nastavljanja soncu na eni od plaž.

Deževni pogled s porušene cerkve.

In še zadnji utrinki ob jezeru.

Kako (a)politični s(m)o študentje?

Čeprav se tukajšni profesorji in javnost vztrajno pritožujejo, da je za mlade pripadnike naše generacije značilna izrazita apolitičnost in neangažiranost, se s tem kar težko strinjam. V tem letu sem namreč videla več protestov in demonstracij kot pa v 3 letih študija doma. Ali so torej nemški študentje tisti, ki so bolj aktivni, ali smo samo mi v Slovenji izjemno pasivni?
Začelo se je že takoj v začetku oktobra, ko je skupina študentskih aktivistov med slovesnim govorom rektorja in župana ob uvodnem pozdravu novih študentov protestirala proti ukinitvi
šolnin in izvedla res pravo
filmsko atrakcijo ter požela bučen aplavz.
Nekaj časa je bilo dokaj tiho, dokler se spomladi niso začele demonstracije za spremenitev ene najbolj nevarnih ulic v izključno kolesarsko cono. Predstavljajte si na stotine kolesarjev, ki se več ur vozijo po ulici, onemogočijo promet ostalim in dejasnko postanejo promet.
Potem je sledilo večdnevno in celo večkratno zavzetje seminarja za romanistiko z namenom vzpostaviti dialog z dekanom in izboljšati učne pogoje.


Pa kmalu po tem demonstracije ob govoru Angele Merkel na Uni Platzu. Izjemno zabavno;).


Največji dogodek pa so bile zagotovo vsenemške študentske demonstracije, ki naj bi prvotno potekale en teden, a se je vsa stvar malo zavlekla. Rektor je namreč na zahteve študentov za vzpostavitev dialoga rajši odšel na počitnice, kar se je rezultiralo v zasedbi rektorata in še nekaterih inštitutov. Vse skupaj se je končalo z obsežno policijsko akcijo in odstranitvijo (dobesedno odnašanjem) študentov iz stavbe.
Če gre verjeti študentom, se demonstracije nadaljujejo, dokler ne dosežejo vsaj nekaterih od postavljenih in zahtevanih tez.

Podpisovanje peticij, zborovanja in podobno so sedaj bolj ali manj del vsakdana.

Nedeljsko kosilo

Takole sva z Brino eno od nedelj na slovensko kosilo povabile najine nemške sošolke. Čeprav nobena od naju ni ravno najbolj vešča v pripravi tipičnih slovenskih jedi, so bili najini ¨poskusni zajčki¨ na koncu izjemno zadovoljni. In s čim smo se mastili? Seveda s pečenko, praženim krompirjem in sirovimi štruklji, pa s kuhano zelenjavo in zeleno solato, za sladico smo poskusili še sladke sirove in orehove štruklje in zaključili s turško kavo. Pa dober tek!

Essen + Ruhrgebiet

Za vse tuje študente, ki študirajo pravo, je letos pravna fakulteta organizirala poseben Buddy program, ki naj bi nam pomagal pri premagovanju prvih ovir (jezikovnih in študijskih). Vsak prijavljeni je dobil enega izkušenega nemškega študenta (po možnosti nekoga, ki ima za sabo tudi kakšno mednarodno izkušnjo), jaz v tem primeru Frauke. Čeprav se najini interesi dokaj razlikujejo, sva celo leto ostali v stikih, obiskujeva par enakih predavanj, včasih se dobila na kakšni pijači ali kosilu, predvsem pa jaz poskrbim za vedno živahno izmenjavo zapiskov, ki sicer poteka samo enosmerno (se ve pač v kateri smeri;)).

Povabilo, da podaljšan vikend (že tretji po vrsti na račun raznih verskih praznikov, ki jih niti nihče natančno ne pozna) preživim pri Frauke in njeni družini v Essnu, sem tako z veseljem sprejela.

V štirih dneh smo si pogledali Essen in njegovo industrijsko okolico, ki je zadnja leta doživela ogromno sprememb. Zapuščene tovarne so se namreč spremenile v diskoteke in umetniške ateljeje, konzertne dvorane, galerije in muzeje. Tudi včasih največji rudnik premoga, ki smo si ga ogledale, gosti sedaj muzej dizajna, predvsem pa celotno območje preraščajo številne rastlinske vrste, ki so se prilagodile na težko okolje. Čisto nasprotje industrijski pokrajini predstavlja jug Essna, kjer vlada narava (ogledale smo si bližnje jezero in naravni rezervat za varstvo ptic) in pa vile najbogatejših poslovnežev:). Z avtom smo se odpeljale tudi bolj na sever pogledat pokrajino Münster, ki je znana predvsem po poljedelstvu in konjereji pa številnimi gradovi. Pika na i je dodala operna predstava v fascinantni Aaltovi zgradbi.

Baldeneysee Sinagoga v Essnu


Rodnik premoga

Eden od gradov v pokrajini Münster in mesto Münster

Vila Hügel

Slovensko-estonski obisk

Vem, da sem zadnje čase slaba z vzdrževanjem stikov, ampak to ne pomeni, da sem pozabila na vse vas doma. Najslabše pri stikih oz. bolj odsotnosti le teh pa je, če so prav taki kot ti (oziroma še 3x hujši), tvoji prijatelji:). Torej vedno na poti in komaj kdaj doma. Tako, da jih še ob redkih obiskih v Sloveniji, na žalost zgrešiš... Na ja, je pa potem ponovno srečanje toliko slajše;). Ogroooooooooooooomno novih stvari za predebatirat, novi projekti, nove družbe, novi prijatelji, nova potovanja... Skratka občutno premalo časa za 2 oz. 3 dni, kolikor so nam (torej moji, Pinini in Ekkejevi) urniki dopuščali.

Do konca leta, se mi zdi, me bodo lahko na turističnem uradu za poslili za vodičko po Heidelbergu;). Tudi mi smo se namreč sprehodili skozi eno najdaljšh peš con v Evropi (po 1,6km dolgi Glavni ulici), si pogledali študentske zapore, moj faks oz. stavbo v kateri imam predavanja, pa staro univerzo, kjer se nahaja sedež univerzitetne uprave, in muzej.

Se odpravili še do Starega mostu in malo pokukali v številne trgovine na poti.

Potem končno zbrali moči in se opravili na grad, si pogledat mesto še iz malo drugačne (predvsem višje) perspektive, ter fascinantno velik vinski sod.

Sledilo je nujno kosilo v študenski menzi, nato pa nam je dež malo prekrižal načrte in smo se, raje kot na sprehod po Poti filozofov, odpravili proti domu. Spotoma smo zavili še v nekaj antikvarijatov in brskali za knjigami o filmu (našli celo eno od Bruce Willisa, no mogoče je bil kakšen drug igralec... hm) ter se zvečer zabubili v moji sobi. Popili in pojedli skoraj vsa njuna darila in nekaj mojih zalog (nič čudnega, da so nas na koncu, od vseh sladkarij, boleli želodci:)), pogledali vse možne slike in jah... klepetali.

Naslednji dan smo se zbudili v prečudovito sončno jutro in dopoldne izkoristili za ogled nacističnega amfiteatra ter ruševin stare bazilike.

Ker se vse lepe stvari enkrat končajo, smo se morali tudi mi posloviti. Pina in Ekke sta pot nadaljevala proti Kölnu, jaz pa z vlakom do Essna, ampak to je že druga zgodba;).

Priprave na Rekreatur

Ker sem zamudila prve prvomajske kolesarske priprave v Pineti, vzpon na Jošta in kar nekaj nedeljskih izletov, me je počasi že resno začelo skrbeti, kako je kaj letos z mojo kondicijo.
Obisk staršev je prišel kot nalašč, da smo lahko v treh super sončnih dneh združili druženje in tako nadoknadili s klepetom, oglede okoliških znamenitosti in kolesarjenje.

Ob pomoči vodiča Lonely Planet, nekaj sposojenih in kupljenih zemljevidov in z veliko mero improvizacije, nam je v treh dneh uspelo naresti okrog 240 kilometrov. Predvsem pa smo se navžiti že kar kičasto lepe doline romantičnega Rena, z vinsko trto prepredene okolice reke Mosel, ter se podali malo bolj južno po Renu, do mesta Speyer.

1. dan
Z avtom do železniške postaje v Bingnu, od tam pa po levem bregu Rena do mesta Koblenz, na sotočju Rena in Mosla. Vmes par postankov in ogledov majhnih mestec, navdušeno slikanje neštetih trdnjav oz. ostankov le teh (včasih prav z namenov napol porušenih, da izgleda bolj ˝romantično˝), pa vožnja mimo nevarnih čeri, v katere je mornarje rada zvabila prelepa Loreley in nenazadnje še večerja v Koblenzu ter panoramska vožnja z železnico nazaj.
Izkupiček: cca. 70 km

2. dan
Tokrat malo daljša vožnja do Trierja in od tam s kolesom do reke Mosel ter ob njeni strugi do mesta Traben-Trarbach (pravzaprav dveh mest, vsakega na enem bregu). Zaradi slabih železniških povezav, smo bili prisiljeni narediti dodatnih 25km, kar se je zaradi izpada električne energije (za katerega se nam ni niti sanjalo), izkazalo za super odločitev.

Izkupiček: 110km

3. dan
Za spremembo smo začeli kar v Heidelbergu, in se odpravili do Speyerja. Tako smo imeli popoldne ravno dovolj časa za piknik in poležavanje na Neckarwiese. Odlično;)
Izkupiček: 60 km