četrtek, 25. december 2008

Potovanje po božičnih sejmih oz. Ninin obisk


"Najprej nujno potrebujem kavo, ker nisem celo noč niti malo spala na vlaku”, se je glasil sms, ki sem ga dobila v soboto dopoldne. Torej sva si najprej privoščili ogromno skodelico dišeče kave, ki je bila, kot se je izkazalo kasneje, le ena izmed mnogih, ki so sledile v naslednjih petih dneh. Hja, posledica izredno kratkih noči z le malo kvalitetnega spanja!
V Nemčiji so božično­-novoletni prazniki daljše počitnice, ki so se začele že v petek in trajajo vse do Sv. treh kraljev. Posledično se je študijsko mestece spremenilo v zgolj turistično, ogromno koncentracijo študentov pa je bilo čutiti le na železniških postajah. S preostalima Norvežanoma (Silje in Espnom), sva odšli na kosilo v mojo najljubšo italijansko restavraciji na Unterstraße, nato pa pregledali praktično vsako ulico v starem delu mesta, naredili ooooooooogromno slik, preverili božični sejem in na koncu še večino trgovin na promenadi.

Čeprav utrujeni, sva se zvečer odpravili ven, na vlaku srečali Andreo in Mario in kar z njima odšli na privatno zabavo medicinske fakultete. Magična beseda ERASMUS dela čudeže in te lahko spravi tudi na razne guest liste;)
Na
slednje jutro sva se zbudili nepričakovano zgodaj, v res turoben dan in se odločili, da napraviva sprehod po Philosophen Weg, potem pa odšli kar vse do vrha Heiligenberga in si pogledali nacistični amfiteater (škoda, da je bila megla in sva lahko le ugibali, kako grozljivo-veličastnen je). Zvečer sva skočili še v bližnje mesto Mannheim, preverit, če se božični sejem tam kaj razlikuje od tistega v Heidelbergu:) Dan pa zaključili z enoinpolurno vožnjo nazaj, ki sicer traja 15 min. Še vedno mi ni jasno, kako sva se lahko postavili na napačno stran ceste:S Jao !

Ponedeljek je bil na vrsti ogled Nürnberga, drugega največjega mesta na Bavarskem, znanega predvsem po procesih po 2. sv. vojni, Albrechtu Dürerju in največjem božičnem sejmu v Nemčiji. Do tja sva potovali z Mitfahrzentrale, ki je eden od res najboljših načinov potovanja po Nemčiji, predvsem zaradi tega, ker tu ni avtobusnih povezav in drugič, ker so karte za vlak nesramno drage, če potuješ s počasnejšimi in cenejšimi vlaki pa potovanje traja najmanj še enkrat dlje.
Tako sva v Nürnberg prišli veliko prej in s pomočjo Lonely Planeta pogledali vse največje znamenitosti, se vmes ustavili na res super odličnem tajskem kosilu, si kljub dežju pogledali grad in plačali vsaka po 2€ za deževno-megleni razgled na mesto. Zaradi ogromnih razdalj in še bolj počasnih vlakov sva bili doma šele naslednji dan, seveda pa se najin načrt o spanju na vlakih ni uresničil.
Največji problem pri počitnicah je to, da imaš vedno omejen čas in veliko preveč želja, kaj početi in kako izkoristiti vsako prosto minuto. Čeprav že malo utrujeni, sva se v torek odpravili še v Köln, posledično spet preživeli 8 ur na vlakih, vendar vseeno imeli res super dan. Najvišja katedrala v Nemčiji, center mesta prepreden z majhnimi trgi in romanskimi cerkvami, res gromozansko dolga nakupovalna ulica in najboljše predpraznično vzdušje so le ene izmed stvari, ki sva jih doživeli. Pa še srečanje s simpatičnim Mathiasom, ki je bil z Nino ERASMUS v Grčiji in ja, slikanje z zvezdo nemškega talk showa so bili definitivno najboljši trenutki, ki jih ni uničil niti napačen nasvet uslužbenca nemških železnic (ne vem kateri po vrsti:S), ki naju je stal 30€.
Nočno-jutranjo pakiranje nama je spet vzelo dragoceni spanec, nato pa sva
preživeli še en dan na vlakih, ki so očitno zamenjali najini posteljiJ Zaključki počitnic: 100% bova morali tak izlet ponoviti, ker imava še oooooooooogromno stvari, ki bi jih radi videli, naslednjič ne smeva pozabiti na lepotni spanec in definitivno napiševa pritožbo o neprofesionalnosti uslužbencev nemških železnic!

ponedeljek, 15. december 2008

It Is Christmas Time

Tudi v Nemčiji se božično-novoletna evforija začne občutno prezgodaj. Konec novembra so začeli po starem delu mesta obešati prve novoletne okraske in lučke, nato so z vsakim dnem pridno rastle lesene stojnice in nekje do decembra je Heidelberg zasijal v popolnova novi praznični podobi. Omamne dišave kuhanega vina, medenjakov in ostalih slaščič, pomešane s prešerno razpoloženimi obiskovalci božičnega sejma so me popolnoma omehčali, tako da sem kar hitro spremenila svoje mnenje o preditrem začetku prazničnega vzdušja.

Na drsališču pod gradom v spremljavi disco glasbe iz 70.-ih
Zaradi ogromnega števila tujih študentov, ki v veliki večini potujejo domov za praznike, so se božično-novoletne zabave začele ekstremno zgodaj. Na prvo sem šla že za Miklavža, in sicer v WG moje buddy, Frauke. Kot vse zabave v njeni režiji (recimo potapljanje ladijc), je bila tudi ta zelo posebna. Poleg velikega WG kviza ob 23.00 in izmenjave daril ob 24.00 (skratka izredno spontana zabava), smo morali biti tematsko oblečeni. Hvala bogu, da sem v 1€ trgovini našla rogove od jelenčka Rudolfa in mi ni bilo potrebno okrog vratu nositi lista: "Ich bin ein Luser, weil Ich kein Kostum habe". No, so bili pa nekateri zelo izvirno napravljeni, tako da če kdo rabi ideje, jih imam kar nekaj;)

Ostale zabave so se nadaljevale ta konec tedna. V petek smo v kuhinji pripravili SRH Erasmus božično zabavo, s pravo mednarodno večerjo, kuhanim vinom in seveda darili (tokrat brez natančnega urnika, sploh pa z malo zamude. Seveda so se še vedno našli Španci, ki so namesto ob 18.00 prišli ob 21.00 in presenečeno gledali, zakaj smo večino že pojedli, saj so bili prepričani, da se večerje pred 22.30 pač ne je. Hm?!). Midve z Brino sva si zaradi malo slabe organizacije žrebanja morali darilo deliti. En del darila najdete na Silje (točno na njeni glavi) na fotkah, ki sledijo:)

In še naboljši del. Vsi skupaj na skandinavski božični zabavi!

sobota, 13. december 2008

Praznovnanje v angleškem stilu

Če smo naredili presenečenje že za Charlottin rojstni dan, smo se morali za Jeroma, ki je bil v torek star 21 let, še toliko bolj potrudit. Sploh zato, ker je to v Angliji najpomembnejši rojstni dan in pa drugič, ker se je že en mesec sekiral, koliko je že star.

Ob pomoči Victorja in Matija smo ga malo pred polnočjo spravili pod tuš in se v tem času, opremljeni z baloni, čestitko in darilom - kitaro, splazili v njegovo sobo in v temi hihitajoče čakali, da pride izpod tuša. Potem smo bili priča še triu pesmi: The Lion Sleeps Tonight, ki jo Jerome, Victor in Matija skupaj pojejo pod tušom, kar je zaradi pridušenega smeha skoraj razkrilo naše presenečenje.

V pričakovanju na slavljenca













Seveda smo obvezno preizkusili kitaro in Jeromove pevske sposobnosti:)









Za pravo zabavo so poskrbeli Angleži, in sicer v stilu 50.-ih let (očitno so v Angliji tematske zabave popularne). Glede na to, da nas je Jerome dobesedno nagnal k Denisi, ki nam je naredila frizure in nas stalno spraševal, kaj bomo oblekli, nismo imeli druge izbire kot da si poiščemo temu primerne obleke. Kot vedno smo bile jaz, Brina in Silje, ki je končno lahko oblekla svojo coctail obleko iz 50.-ih let, poleg Jeroma, bolj izjeme:) No pa vseeno! Zabava je bila super, slikce pa sledijo.


nedelja, 7. december 2008

Navijaška evforija

Zadnja dva vikenda sta bila obarvana navijaško.

Prejšnjo soboto smo se končno odpravili na tekmo rugbija, navijat za Jeroma in Howarda z našega študentskega doma. Seveda ni šlo brez obveznega plakata, zaradi česar smo bili skoraj večja atrakcija kot pa fantje na igrišču. In če je kdo ob besedi rugby pomislil na ameriške filme, tisto ni rugby ampak ameriški nogomet! Pravi rugby (po Jeromovo "echter männlicher Sport") je še 10x bolj grob od ameriškega, brez kakršnih koli ščitnikov, čelad, predvsem pa brez pravil o prekrških. Vsaj mi smo dobili tak vtis, glede na grobost igre. Čeprav so mi v glavi odzvanjale Jeromove besede o taktični igri in pravilih ter posnetki z You Tuba, do konca tekme nisem uspela razvozlati pravil.
Moj vtis: rugby = 30 prepotenih, kričečih in preklinjajočih moških, ki tečejo za eno samo jajčasto oblikovano žogo, pri čemer se v primeru, da jo eden uspe ujeti, vsi preostali vržejo nanj, ga pomečkajo, mu po možnosti kaj zlomijo, predvsem pa žoge ne uspejo dobiti, saj nekako kar sama od sebe najde pot skozi kup moških postav ter pade na tla na čisto drugem koncu in v veliko presenečenje vseh.


Seveda smo potem nujno morali še na nogometno tekmo od Viktorja, ki pa sem jo za spremembo v veliki večini dojela:)

MIId




Kljub temu da se število poznanstev v Heidelbergu z vsakim dnem veča in da posledično primankuje časa za vsa družabna srečanja, poskušam ohranjati stik tudi s tistimi, ki sem jih spoznala takoj na začetku.

Mittelstufe IId je bilo ime naše skupine na septembrskem tečaju nemščine in ker smo se tako ujeli, se še vedno redno dobivamo na tako imenovanih MIId večerih. Najprej smo sprobali maroško kuhinjo, nadaljevali s francosko, potem enkrat pristali na večerji v verigi restavracij Extra Blatt (ker so nam ukinili rezervacijo v suši restavracji:( grrrrrrrr), nazadnje pa ukušali dobrote italijansko-francoske kuhinje.

V sredo smo se za spremembo dobili kar pri Helene v študentskem domu v Neuenheimer Feldu. Skupaj s Chiaro in Paolo so nam skuhale piščanca v limonini omaki s prilogami, za sladico pa pravi italijanski tiramisu. Božansko! Ostali smo prispevali tekoči del večerje, kar je posledično pripeljalo do tega, da se je večerja kot ponavadi zavlekla pozno v noč;) In ja, naslednjič se obeta tajvanska kuhinja. Komaj čakam!

nedelja, 30. november 2008

Salsa, salsa ritmo que da vida...

Potem, ko smo odkrile Denisin talent ličenja in friziranja, smo se odločile, da moramo v petek zvečer nujno ven plesati. Torej smo se končno odpravile na salso, o čemer smo sanjale že natanko dva meseca. Pravi "girls night"!

Denisa sredi dela.

In preobrazba... Se mi zdi, da sem imela nazadnje toliko make-upa, ko sem imela maturanca:)

V Havani

Salse se sicer še nisem naučila (no, razen osnovnega koraka), merenge pa sedaj čisto obvladam;)

petek, 28. november 2008

Köln here we come!

Sobotni izleti z AAA so sedaj postali že stalnica. Ne samo, da so idealna priložnost, za spoznavanje novih ljudi, so tudi daleč najbolj ugodna možnost, da si lahko pogledaš mesta v bližnji okolici Heidelberga.

Ta vikend smo se na pot odpravili v nedeljo, in sicer še kar življenjsko uro:) Kar sledi pa je kratko poročilo...

7.00 VSTAJANJE: Po skrajno neprijetnem kričanju dveh mobitelov in ene budilke se končno zbudim. Preventivno potrkam še na Charlottina vrata.

7.30 AVTOBUS: Z napol priprtimi očmi se trudimo ostati budne in se čudimo, da nam je očitno prvič uspelo, da ni nobena od nas zaspala.

7.40 KAVA: Najbolj neprijeten del poti je čakanje na odhod avtobusa na strupenem mrazu. Rešitev: bližnja pekarna v kateri se stiskamo, medtem ko čakamo, da pride naš avtobus in da Charlotte popije svojo kavo.

8.25 ODHOD: Končno se odpeljemo z Bismarkplatza - tokrat je za kasnejši odhod kriv naš vodič, ki si je očitno pozabil vklopiti budilko.

11.30 KÖLN: Prvi pogled skozi okno je čudovit: peščica mostov, ki se raztezajo čez širok in mogočen Ren, v ozadju pa ena najbolj znanih katedral... Sledi sprehod skozi četrto največje nemško mesto ob spremljavi našega neutrudnega vodiča. Šele sedaj spoznamo, zakaj je kljub nagravžno nizkih temperaturah neubčutljiv na mraz - hja prisrčnica dela svoje;) Naslednji dve in pol uri se igramo kitajske turiste in poslikamo praktično vsak kamen. Najprej katedralo, pa nato Fischmarkt, rečno strugo, Ludwig Museum in še nekaj drugih, romanske cerkve, barvite ulice, spomenik pustnemu karnevalu (Köln je znan po največjem pustnem festivalu v Nemčiji, ki traja kar 6 dni), Stari trg, mestno hišo...

14.00 PROSTO: Ko se pogrejemo v eni od romanskih cerkev, s Charlotte in Jeleno naredimo načrt za preostalo popoldne. Najprej pa seveda hrana:) Glede na časovno stisko se tokrat zadovoljimo z McDonaldsom in prekinemo našo tradicijo kebap kioskov.

15.00 KATEDRALA: Po dolgem, napornem in na trenutke klavstrofobičnem vzponu lovimo sapo na vrhu 2. najvišje katedrale v Nemčiji (157,38 m = 500 stopnic).

15.30 MUZEJ ČOKOLADE: Odločitev katerega od muzejev si bomo pogledale, je bila čisto enostavna:))

17.00 KÖLSCH: Je jezik, ki ga govorijo v Kölnu in okolici, je vrsta piva in je način življenja. Me smo se prepričale o njegovem drugem pomenu.

17.30 ODHOD: Seveda je bilo časa premalo, da bi si lahko pogledali vse, kar bi si želeli. Vseeno pa smo preživeli super dan! Trdno odločeni, da se ponovno vrnemo, smo zapustili zasneženi Köln.

sobota, 22. november 2008

Sneg!!!!!!!!!!!!!!!

Takole nas je danes ponoči presenetil sneg. Torej obvezno kepanje, plesanje po snegu, lovljenje snežink...

Oriental Flow

Courtney je že od septembra naprej pridno hodila na Bauchtanz in vadile vse zame čisto neizvedljive gibe. Z izjemo na zabavah in pa enkrat v maroški restavraciji, pa je še nismo videli plesati. Ker je tudi Brina navdušena trebušna plesalka in seveda predvsem zaradi Courtney, smo šli včeraj na res dolgo predstavo orientalsikih plesov v Karlstorbahnhof.

Čeprav sem bila na začetku skeptična, sem se imela odlično. Nekaj točk je bilo res norih (predvsem Tribal Fusion ples), Courtney je odplesala en hud solo, par oblek tako grozno kičastih, da sva se z Brino samo spogledovali, nekaj punc pa... no ja, bodo še malo vadile. Celoten vtis je bil odličen: različne zvrsti orientalskih plesov, plesalke vseh starosti (najstarejša je imela 60 let) in pa vseh narodnosti. Na koncu smo se jim še vsi pridružili na odru in nerodno migali z boki. Ah, pa saj me nihče ne pozna:)

vse punce z učiteljico Chryssanthi

in Courtney

Vse najboljše, Charlotte

November je očitno poleg filmov prepreden še z rojstnimi dnevi. Ne samo doma, tudi tukaj vsak teden kupujemo darila in pišemo voščilnice. Najprej je bila 20 let stara moja soseda Denisa, v torek pa še Charlotte.

Torej smo ji pripravili presenečenje (glej sliko). Jaz in Jelena sva se zvečer podali na ekspedicijo, kako najbolj neopazno ukrasti prometni znak, ki si ga Charlotte tako želi. Baje zaradi super napisa v nemščini, ki ga jaz niti najbolj ne razumem:) Te germanisti imajo res poseben smisel za humor! Potem pa smo se vsi Erasmusi zbrali v moji sobi, ji sestavili čestitko in ji ob polnoči zapeli vse najboljše. Naslednji dan pa zabava!!!

torek, 18. november 2008

Najbolj norih 48 ur

Če me slučajno kdo ta vikend ni srečal, kako hitim iz ene zabave na drugo, iz lokala v lokal, iz kave na kavo, iz ene trgovine v drugo, je to zato, ker sem bila doma natanko 48 ur. Za vse, kar bi rada počela in s kom bi rada poklepetala, tako na žalost ni bilo časa. Obljubljam pa, da bom za praznike ostala malo dlje, tako da bo čas za vse stvari in za vsakogar.

V petek sem tako takoj iz letališča padla v napete zadnje priprave za 50-letnico, razlog zaradi katerega sem sploh prišla domov. Čeprav se v soboto ob 5h zjutraj z mojega zaspanega obraza ni dalo razbrati, da je bila zabava odlična, sem se imela prav izvrstno. Naslednjič si moram samo zapomniti, da pod nobenim pogojem ne smem iti na Lady`s Night, če imam zjutraj navsezgodaj letalo proti domu:)

Sobota je bila rezervirana za kavice in nakupovanje, pa družinsko kosilo, kino itd. V stilu, bilo je kratko, ampak sladko, sem se v nedeljo dopoldan po zajtrku pri še eni slavljenki na žalost morala posloviti in odleteti nazaj.


ponedeljek, 17. november 2008

LIFFe po heidelberško


Eden izmed razlogov, zakaj imam rada november, je vsekakor vsakoletni mednarodni filmski festival LIFFe. Če čas in denar ne bi bila ovira, bi verjetno vsak dan dežurala v CD-ju:) Najprej vedno skrbno preučim program, nato si "pomarkiram" potencialni izbor filmov, ki ga potem uskladim s svojim urnikom in nazadnje trepetam v vrsti, da izbrani filmi niso že razprodani.

Ko sem že mislila, da bom morala letos to tradicijo opustiti, sem v knjižnici nehotete opazila program za 57. mednarodni filmski festival Mannheim-Heidelberg. Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! Super, torej ne bom ostala brez novemberske doze filmskih užitkov.

Presenečeno sem ugotovila, da navdušenja ne moram deliti z ostalimi, tako kot doma:S Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da sem si sama izbrala katere filme in kdaj jih želim videti (seveda se je moje maksimalno število štirih filmov razširilo na dokončno pogledanih sedem). Za vsak slučaj sem izbor posredovala še ostalim, ki so nato z vsakim dnem, ko je šotor na Universität Platzu rastel, postajali tudi vedno bolj navdušeni. Filmfestival v Heidelbergu se sicer kakovostno ne more primerjati s slovenskim, vseeno pa je utrip festivala preplavil celotni stari del mesta. Kot sem že omenila, so na Uni Platzu postavili ogromen šotor z veliko dvorano in preddverjem, kjer so potekale razne okrogle mize in pogovori. Poleg tega so filme vrteli še v Kinu Schloss na Hauptstraße, do katerega je vodila s svečami osvetljena rdeča preproga, in v kinu Studio Europa.

Mene je daleč najbolj navdušil glasbeno dokumentarni film Carlosa Saure- Fados, čeprav je bil to že tretji film v tistem večeru. V nedeljo sem namreč naredila nekakšen filmski maraton:). Pri prvem dokumetarcu o življenju otrok po svetu, Another Planet - Masik Bolygo, sta se mi pridružila Brina in Matija, drugi film Baby Formula pa sem si pogledala s Courtney in njenimi prijateljicami (skrajno neumen film, pri katerem sem se komaj zadrževala, da nisem pobegnila z dvorane). Kar zabaven film je bil tudi španski A Bit of Chocolate z Daniel Brühlom (to je tisti, ki je igral v Goodbye Leninu). Še bolj zabavna pa je bila vsa zmeda pred začetkom, saj sem namreč 100% prepričana, da film igra v Kinu Schloss, šele ob začetku napačnega filma ugotovila, da pravzaprav igra v Studio Europa in seveda postavila rekord v vožnji s kolesom. Festival sem zaključila s filmom Prognoza, ki prikazuje nenavadno ljubezensko zgodbo vpeto v vprašanje identitete med balkanskimi narodi in prikazuje problem povojne travme in zamer na Balkanu na neobljudenem turškem otoku. In na koncu še najslajše, ogled Gomorre na LIFFu, nabito polna Linhartova dvorana, noro vzdušje in zastonj koktaili;).

November je za te stvari...

torek, 4. november 2008

Ko Halloween zasenči dan reformacije

Medtem ko ste v Sloveniji uživali v podaljšanem vikendu, smo v Nemčiji (no vsaj v veliki večini nemških dežel) v petek zjutraj vstali prav tako zgodaj kot vse poprejšnje dni in se s priprtimi očmi odpravili (točneje odkolesarili) na predavanja. Res ne razumem, zakaj v Nemčiji dan reformacije ni državi praznik. Sploh če pomislim, da je bil prav Luter tisti, ki je na cerkvena vrata nabil 95 tez... Hm???

No ja, kakorkoli. Če 31. oktober ni dneva prosti dan, pa je tu še druga možnost za praznično vzdušje - točneje ameriški praznik Halloween. V skrajni sili je tudi to (čeprav navadno nisem ravno navdušena nad uvoženimi in skomercializiranimi ameriškimi prazniki) super razlog za še eno zabavo.

Končno smo uresničili svoje želje po mehiški večerji (Italijani so seveda kljub temu prisegali na svojo pasto, tako da smo imeli dva menija) in si v kuhinji pripravili pravo pojedino. Kot veste, nisem niti navdušena niti spretna kuharica, samo če pripravljaš večerjo še z dvema norvežankama, ki v najboljšem primeru znata naresiti pire iz praška, moraš pač prevzeti vlogo glavne kuharice, organizatorke nakupovanja, krašenja mize, serviranja in še kaj bi se našlo:)))

Večerja se je potem spremenila v večer koktailov, s prihodom Angležev pa v pravo Halloween party z maskami in petardami (?). Po obiskih različnih Halloween partyjev v študentskih domovih v centru mesta, smo tako kot vedno pristali v našem najljubšem baru Destile (malo spominja na Downa) in seveda ostali, dokler nas niso pospremili skozi vrata:)

mmmmmmmmmm..... Silje, Pablo in njegova punca
Tale ananas prov zmaga!

Jelena (mogoče kot panda), Frederico (drakula), Beattrice (razdvojena osebnost) in Pablo (hm, kdo bi vedel... pač umetniška svoboda)

Silje, Stine in jaz v Destile (ne, jaz ne predstavljam ničesar, črna packa na mojem licu je samo posledica Charlottine maske in tega, da se je ob vsaki priložnosti prav z veseljem podrgnila obme. Na koncu sem imela jaz več make-upa kot pa ona)