Mein neues Zimmer

Mojo sobo na Partizanski je za eno leto nadomestila 11m² velika rezidenca v sedmem nadstropju na Bonhoeferstrasse 13, v eni od stanovanjskih stolpnic SRH Holding v zahodnem delu Heidelberga z imenom Wieblingen.

Razočaranje ob novici, da nisem uspela dobiti sobe v enem od študentskih domov v centru, se je še stopnjevalo, ko sem tik pred odhodom izvedela, da si bom kopalnico delila z ostalimi v moji etaži, da ni internetne povezave in da kuhinja na žalost ni na razpolago. Še sreča, da sem brezvezno paničarjenje odložila do prihoda v Nemčijo. Doma se namreč vse sliši 100x huje, kot se potem dejansko izkaže!

Oddaljenost od starega dela mesta sploh ni problem, saj so avtobusne povezave še kar pogoste (no, razen če greš ven med tednomJ), poleg tega pa malo rekreacije v obliki pol-urne hoje tudi ne škodi. Prednost bivanja na obrobju mesta je prav gotovo nižja cena najemnine... no in seveda narava. V bližini teče reka Neckar ob njenih bregovih pa se vije sprehajalna pot, ki vodi prav do centra mesta. Skupna kopalnica je ekstremno čista, če upoštevaš število ljudi, ki jo uporablja, v sobi pa imam celo umivalnik. Internet sem prav tako že naročila in ga dobim enkrat konec meseca. Največja pomankljivost je le odsotnost kuhinje, ampak sem se tudi na to že navadila. Med tednom se tako ali tako cele dneve zadržujem nekje v centru tako kot velika večina študentov. Tam pa se nahajajo približno 4 menze z veliko izbiro kosil, za katera je treba odšteti zgolj 3 do 5 EUR. Torej manj, kot če bi morala kuhati sama.

S pomočjo daril, ki sem jih dobila pred odhodom, trgovine Vse po 1€, ki sem jo našla na Hauptstrasse, oh in sploh hude IKEE ter celovikendske (ta beseda verjetno ne obstaja, pa vseeno) čistilne akcije je soba koncno postala moja!

Rezultati so vidni na spodnjih slikah:

Prej in...

potem

Pa se razgled z mojega okna