LIFFe po heidelberško

Eden izmed razlogov, zakaj imam rada november, je vsekakor vsakoletni mednarodni filmski festival LIFFe. Če čas in denar ne bi bila ovira, bi verjetno vsak dan dežurala v CD-ju:) Najprej vedno skrbno preučim program, nato si "pomarkiram" potencialni izbor filmov, ki ga potem uskladim s svojim urnikom in nazadnje trepetam v vrsti, da izbrani filmi niso že razprodani.

Ko sem že mislila, da bom morala letos to tradicijo opustiti, sem v knjižnici nehotete opazila program za 57. mednarodni filmski festival Mannheim-Heidelberg. Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! Super, torej ne bom ostala brez novemberske doze filmskih užitkov.

Presenečeno sem ugotovila, da navdušenja ne moram deliti z ostalimi, tako kot doma:S Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da sem si sama izbrala katere filme in kdaj jih želim videti (seveda se je moje maksimalno število štirih filmov razširilo na dokončno pogledanih sedem). Za vsak slučaj sem izbor posredovala še ostalim, ki so nato z vsakim dnem, ko je šotor na Universität Platzu rastel, postajali tudi vedno bolj navdušeni. Filmfestival v Heidelbergu se sicer kakovostno ne more primerjati s slovenskim, vseeno pa je utrip festivala preplavil celotni stari del mesta. Kot sem že omenila, so na Uni Platzu postavili ogromen šotor z veliko dvorano in preddverjem, kjer so potekale razne okrogle mize in pogovori. Poleg tega so filme vrteli še v Kinu Schloss na Hauptstraße, do katerega je vodila s svečami osvetljena rdeča preproga, in v kinu Studio Europa.

Mene je daleč najbolj navdušil glasbeno dokumentarni film Carlosa Saure- Fados, čeprav je bil to že tretji film v tistem večeru. V nedeljo sem namreč naredila nekakšen filmski maraton:). Pri prvem dokumetarcu o življenju otrok po svetu, Another Planet - Masik Bolygo, sta se mi pridružila Brina in Matija, drugi film Baby Formula pa sem si pogledala s Courtney in njenimi prijateljicami (skrajno neumen film, pri katerem sem se komaj zadrževala, da nisem pobegnila z dvorane). Kar zabaven film je bil tudi španski A Bit of Chocolate z Daniel Brühlom (to je tisti, ki je igral v Goodbye Leninu). Še bolj zabavna pa je bila vsa zmeda pred začetkom, saj sem namreč 100% prepričana, da film igra v Kinu Schloss, šele ob začetku napačnega filma ugotovila, da pravzaprav igra v Studio Europa in seveda postavila rekord v vožnji s kolesom. Festival sem zaključila s filmom Prognoza, ki prikazuje nenavadno ljubezensko zgodbo vpeto v vprašanje identitete med balkanskimi narodi in prikazuje problem povojne travme in zamer na Balkanu na neobljudenem turškem otoku. In na koncu še najslajše, ogled Gomorre na LIFFu, nabito polna Linhartova dvorana, noro vzdušje in zastonj koktaili;).

November je za te stvari...