četrtek, 25. december 2008

Potovanje po božičnih sejmih oz. Ninin obisk


"Najprej nujno potrebujem kavo, ker nisem celo noč niti malo spala na vlaku”, se je glasil sms, ki sem ga dobila v soboto dopoldne. Torej sva si najprej privoščili ogromno skodelico dišeče kave, ki je bila, kot se je izkazalo kasneje, le ena izmed mnogih, ki so sledile v naslednjih petih dneh. Hja, posledica izredno kratkih noči z le malo kvalitetnega spanja!
V Nemčiji so božično­-novoletni prazniki daljše počitnice, ki so se začele že v petek in trajajo vse do Sv. treh kraljev. Posledično se je študijsko mestece spremenilo v zgolj turistično, ogromno koncentracijo študentov pa je bilo čutiti le na železniških postajah. S preostalima Norvežanoma (Silje in Espnom), sva odšli na kosilo v mojo najljubšo italijansko restavraciji na Unterstraße, nato pa pregledali praktično vsako ulico v starem delu mesta, naredili ooooooooogromno slik, preverili božični sejem in na koncu še večino trgovin na promenadi.

Čeprav utrujeni, sva se zvečer odpravili ven, na vlaku srečali Andreo in Mario in kar z njima odšli na privatno zabavo medicinske fakultete. Magična beseda ERASMUS dela čudeže in te lahko spravi tudi na razne guest liste;)
Na
slednje jutro sva se zbudili nepričakovano zgodaj, v res turoben dan in se odločili, da napraviva sprehod po Philosophen Weg, potem pa odšli kar vse do vrha Heiligenberga in si pogledali nacistični amfiteater (škoda, da je bila megla in sva lahko le ugibali, kako grozljivo-veličastnen je). Zvečer sva skočili še v bližnje mesto Mannheim, preverit, če se božični sejem tam kaj razlikuje od tistega v Heidelbergu:) Dan pa zaključili z enoinpolurno vožnjo nazaj, ki sicer traja 15 min. Še vedno mi ni jasno, kako sva se lahko postavili na napačno stran ceste:S Jao !

Ponedeljek je bil na vrsti ogled Nürnberga, drugega največjega mesta na Bavarskem, znanega predvsem po procesih po 2. sv. vojni, Albrechtu Dürerju in največjem božičnem sejmu v Nemčiji. Do tja sva potovali z Mitfahrzentrale, ki je eden od res najboljših načinov potovanja po Nemčiji, predvsem zaradi tega, ker tu ni avtobusnih povezav in drugič, ker so karte za vlak nesramno drage, če potuješ s počasnejšimi in cenejšimi vlaki pa potovanje traja najmanj še enkrat dlje.
Tako sva v Nürnberg prišli veliko prej in s pomočjo Lonely Planeta pogledali vse največje znamenitosti, se vmes ustavili na res super odličnem tajskem kosilu, si kljub dežju pogledali grad in plačali vsaka po 2€ za deževno-megleni razgled na mesto. Zaradi ogromnih razdalj in še bolj počasnih vlakov sva bili doma šele naslednji dan, seveda pa se najin načrt o spanju na vlakih ni uresničil.
Največji problem pri počitnicah je to, da imaš vedno omejen čas in veliko preveč želja, kaj početi in kako izkoristiti vsako prosto minuto. Čeprav že malo utrujeni, sva se v torek odpravili še v Köln, posledično spet preživeli 8 ur na vlakih, vendar vseeno imeli res super dan. Najvišja katedrala v Nemčiji, center mesta prepreden z majhnimi trgi in romanskimi cerkvami, res gromozansko dolga nakupovalna ulica in najboljše predpraznično vzdušje so le ene izmed stvari, ki sva jih doživeli. Pa še srečanje s simpatičnim Mathiasom, ki je bil z Nino ERASMUS v Grčiji in ja, slikanje z zvezdo nemškega talk showa so bili definitivno najboljši trenutki, ki jih ni uničil niti napačen nasvet uslužbenca nemških železnic (ne vem kateri po vrsti:S), ki naju je stal 30€.
Nočno-jutranjo pakiranje nama je spet vzelo dragoceni spanec, nato pa sva
preživeli še en dan na vlakih, ki so očitno zamenjali najini posteljiJ Zaključki počitnic: 100% bova morali tak izlet ponoviti, ker imava še oooooooooogromno stvari, ki bi jih radi videli, naslednjič ne smeva pozabiti na lepotni spanec in definitivno napiševa pritožbo o neprofesionalnosti uslužbencev nemških železnic!

ponedeljek, 15. december 2008

It Is Christmas Time

Tudi v Nemčiji se božično-novoletna evforija začne občutno prezgodaj. Konec novembra so začeli po starem delu mesta obešati prve novoletne okraske in lučke, nato so z vsakim dnem pridno rastle lesene stojnice in nekje do decembra je Heidelberg zasijal v popolnova novi praznični podobi. Omamne dišave kuhanega vina, medenjakov in ostalih slaščič, pomešane s prešerno razpoloženimi obiskovalci božičnega sejma so me popolnoma omehčali, tako da sem kar hitro spremenila svoje mnenje o preditrem začetku prazničnega vzdušja.

Na drsališču pod gradom v spremljavi disco glasbe iz 70.-ih
Zaradi ogromnega števila tujih študentov, ki v veliki večini potujejo domov za praznike, so se božično-novoletne zabave začele ekstremno zgodaj. Na prvo sem šla že za Miklavža, in sicer v WG moje buddy, Frauke. Kot vse zabave v njeni režiji (recimo potapljanje ladijc), je bila tudi ta zelo posebna. Poleg velikega WG kviza ob 23.00 in izmenjave daril ob 24.00 (skratka izredno spontana zabava), smo morali biti tematsko oblečeni. Hvala bogu, da sem v 1€ trgovini našla rogove od jelenčka Rudolfa in mi ni bilo potrebno okrog vratu nositi lista: "Ich bin ein Luser, weil Ich kein Kostum habe". No, so bili pa nekateri zelo izvirno napravljeni, tako da če kdo rabi ideje, jih imam kar nekaj;)

Ostale zabave so se nadaljevale ta konec tedna. V petek smo v kuhinji pripravili SRH Erasmus božično zabavo, s pravo mednarodno večerjo, kuhanim vinom in seveda darili (tokrat brez natančnega urnika, sploh pa z malo zamude. Seveda so se še vedno našli Španci, ki so namesto ob 18.00 prišli ob 21.00 in presenečeno gledali, zakaj smo večino že pojedli, saj so bili prepričani, da se večerje pred 22.30 pač ne je. Hm?!). Midve z Brino sva si zaradi malo slabe organizacije žrebanja morali darilo deliti. En del darila najdete na Silje (točno na njeni glavi) na fotkah, ki sledijo:)

In še naboljši del. Vsi skupaj na skandinavski božični zabavi!

sobota, 13. december 2008

Praznovnanje v angleškem stilu

Če smo naredili presenečenje že za Charlottin rojstni dan, smo se morali za Jeroma, ki je bil v torek star 21 let, še toliko bolj potrudit. Sploh zato, ker je to v Angliji najpomembnejši rojstni dan in pa drugič, ker se je že en mesec sekiral, koliko je že star.

Ob pomoči Victorja in Matija smo ga malo pred polnočjo spravili pod tuš in se v tem času, opremljeni z baloni, čestitko in darilom - kitaro, splazili v njegovo sobo in v temi hihitajoče čakali, da pride izpod tuša. Potem smo bili priča še triu pesmi: The Lion Sleeps Tonight, ki jo Jerome, Victor in Matija skupaj pojejo pod tušom, kar je zaradi pridušenega smeha skoraj razkrilo naše presenečenje.

V pričakovanju na slavljenca













Seveda smo obvezno preizkusili kitaro in Jeromove pevske sposobnosti:)









Za pravo zabavo so poskrbeli Angleži, in sicer v stilu 50.-ih let (očitno so v Angliji tematske zabave popularne). Glede na to, da nas je Jerome dobesedno nagnal k Denisi, ki nam je naredila frizure in nas stalno spraševal, kaj bomo oblekli, nismo imeli druge izbire kot da si poiščemo temu primerne obleke. Kot vedno smo bile jaz, Brina in Silje, ki je končno lahko oblekla svojo coctail obleko iz 50.-ih let, poleg Jeroma, bolj izjeme:) No pa vseeno! Zabava je bila super, slikce pa sledijo.


nedelja, 7. december 2008

Navijaška evforija

Zadnja dva vikenda sta bila obarvana navijaško.

Prejšnjo soboto smo se končno odpravili na tekmo rugbija, navijat za Jeroma in Howarda z našega študentskega doma. Seveda ni šlo brez obveznega plakata, zaradi česar smo bili skoraj večja atrakcija kot pa fantje na igrišču. In če je kdo ob besedi rugby pomislil na ameriške filme, tisto ni rugby ampak ameriški nogomet! Pravi rugby (po Jeromovo "echter männlicher Sport") je še 10x bolj grob od ameriškega, brez kakršnih koli ščitnikov, čelad, predvsem pa brez pravil o prekrških. Vsaj mi smo dobili tak vtis, glede na grobost igre. Čeprav so mi v glavi odzvanjale Jeromove besede o taktični igri in pravilih ter posnetki z You Tuba, do konca tekme nisem uspela razvozlati pravil.
Moj vtis: rugby = 30 prepotenih, kričečih in preklinjajočih moških, ki tečejo za eno samo jajčasto oblikovano žogo, pri čemer se v primeru, da jo eden uspe ujeti, vsi preostali vržejo nanj, ga pomečkajo, mu po možnosti kaj zlomijo, predvsem pa žoge ne uspejo dobiti, saj nekako kar sama od sebe najde pot skozi kup moških postav ter pade na tla na čisto drugem koncu in v veliko presenečenje vseh.


Seveda smo potem nujno morali še na nogometno tekmo od Viktorja, ki pa sem jo za spremembo v veliki večini dojela:)

MIId




Kljub temu da se število poznanstev v Heidelbergu z vsakim dnem veča in da posledično primankuje časa za vsa družabna srečanja, poskušam ohranjati stik tudi s tistimi, ki sem jih spoznala takoj na začetku.

Mittelstufe IId je bilo ime naše skupine na septembrskem tečaju nemščine in ker smo se tako ujeli, se še vedno redno dobivamo na tako imenovanih MIId večerih. Najprej smo sprobali maroško kuhinjo, nadaljevali s francosko, potem enkrat pristali na večerji v verigi restavracij Extra Blatt (ker so nam ukinili rezervacijo v suši restavracji:( grrrrrrrr), nazadnje pa ukušali dobrote italijansko-francoske kuhinje.

V sredo smo se za spremembo dobili kar pri Helene v študentskem domu v Neuenheimer Feldu. Skupaj s Chiaro in Paolo so nam skuhale piščanca v limonini omaki s prilogami, za sladico pa pravi italijanski tiramisu. Božansko! Ostali smo prispevali tekoči del večerje, kar je posledično pripeljalo do tega, da se je večerja kot ponavadi zavlekla pozno v noč;) In ja, naslednjič se obeta tajvanska kuhinja. Komaj čakam!