Navijaška evforija

Zadnja dva vikenda sta bila obarvana navijaško.

Prejšnjo soboto smo se končno odpravili na tekmo rugbija, navijat za Jeroma in Howarda z našega študentskega doma. Seveda ni šlo brez obveznega plakata, zaradi česar smo bili skoraj večja atrakcija kot pa fantje na igrišču. In če je kdo ob besedi rugby pomislil na ameriške filme, tisto ni rugby ampak ameriški nogomet! Pravi rugby (po Jeromovo "echter männlicher Sport") je še 10x bolj grob od ameriškega, brez kakršnih koli ščitnikov, čelad, predvsem pa brez pravil o prekrških. Vsaj mi smo dobili tak vtis, glede na grobost igre. Čeprav so mi v glavi odzvanjale Jeromove besede o taktični igri in pravilih ter posnetki z You Tuba, do konca tekme nisem uspela razvozlati pravil.
Moj vtis: rugby = 30 prepotenih, kričečih in preklinjajočih moških, ki tečejo za eno samo jajčasto oblikovano žogo, pri čemer se v primeru, da jo eden uspe ujeti, vsi preostali vržejo nanj, ga pomečkajo, mu po možnosti kaj zlomijo, predvsem pa žoge ne uspejo dobiti, saj nekako kar sama od sebe najde pot skozi kup moških postav ter pade na tla na čisto drugem koncu in v veliko presenečenje vseh.

Seveda smo potem nujno morali še na nogometno tekmo od Viktorja, ki pa sem jo za spremembo v veliki večini dojela:)