Buchmesse

Največji knjižni sejem na svetu se vsak oktober naseli v ogromne hale frankfurtskega sejma in v petih dneh postreže z vsem kar je svet knjig doumel preteklo leto. Zadnje dva dni sejem končno odpre vrata tudi širši publiki. Glede na to, da je Frankfurt oddaljen le dobro uro vožnje z vlakom, je bil naš obisk seveda neizogibna nujnost.

Profesionalno vodstvo je prevzel Pin Chao in nam vsem interesentom poslal mail s programom - odhodi vlakov, urnik ogleda sejma:) in znamenitosti Frankfurta. Aritokratska odločitev, da gremo že nekaj čez sedmo uro zjutraj, se je nenazadnje izkazala za izredno modro, kar smo ugotovili takoj, ko smo se z zadnjimi močmi zbasali v neživljenjsko polno podzemno železnico. Naša vprašanja, na kateri postaji moramo izstopiti, so seveda izpadla skrajno neumna, saj je bila nepregeldna reka ljudi namenjena v isto smer. Torej smo se prepustili, da nas je ponesla po tekočih stopnicah do enega izmed vhodov in v notranjost knjižnega raja.

Kmalu nam je postalo jasno, da nas vseh sedem ne bo moralo ostati skupaj, zato smo se razbili v dve skupini: slovensko-grško navezo (jaz, Brina, Eneja in Michael) in tajvansko-ameriško ter se odločili, da se raje dobimo na kosilu. Več kot deset ogromnih razstavnih prostorov pomeni, da si je pač nemogoče pogledati vse v enem dnevu. Najprej smo se sprehodili med stojnicami mednarodnih založnikov, seveda našli tudi slovensko, nabrali nekaj promocijskega programa in poklepetali s predstavniki. Slovenska gosta sta bila to leto Boris Pahor in Milan Dekleva, ki je imel kasneje tudi predavanje.

Ogled strokovne literature nas je kar malo razočaral, vsaj kar se tiče pravnega področja, zato smo se raje preselili v spodnje prostore z literaturo. Presenečeni nad tem, da se ne da ničesar kupiti (prodaja knjig poteka le zadnji dan), smo se nato podali mimo neštetih založnikov, postali ob dobrih knjigah, ob kakšen znanem avtorju, ki je podpisoval/a svojo novo knjigo, se sprehodili skozi razstavo o izdelavi in tiskanju papirja, z zanimanjem pregledali obsežno zbirko zvočnih knjig, sem in tja naleteli na kakšno predavanje, pogovor ali branje knjig, pridno nabirali propagandni material in se mastili s ponujenimi sladkarijami.

Letošnja častna gostja sejma je bila Turčija, kateri je bil posvečen razstavni prostor v osrednji zgradbi - forumu. V pritljičju so postregli z razstavo o turški kinematografiji ter vsak dan predvajali najboljše od turških filmov, zgoraj pa z zbirko najpomembnejših turških knjig. Neprestano so se odvijala tudi številna predavanja na temo turške literature, integracije Turčije v EU, gospodarskih razmer, pa o zagotavljanju človekovih pravicah in pravic manjšin...

Totalno izmučeni od množice ljudi, s pajčevinami v trebuhih in z bolečinami v nogah smo se odločili, da je vsega občutno preveč za en dan in odšli v Frankfurt, kjer sem si po celem dnevu med knjigami končno lahko tudi eno kupila!

Biti ERASMUS = potovati

Ne, nisem se izgubila v Heidelbergu, ni me ugrabil podvodni mož, nisem ostala brez interneta (no skoraj), niti me ni odpeljal princ na belem konju:)

Za tale "krajši" premor je delno kriv začetek faksa, ki je bil, zaradi usklajevanja urnikov, obiskovanj povprečno treh predavanj na dan, grbančenja čela in napenjanja možganov pri pisanju zapiskov, sestavljanja Learning Agreementa, iskanja literature in poceni kopirnic, začetka tečaja nemščine, dokaj stresen. Panika ob ugotovitvi, da lahko razumem le dobro polovico spredavane snovi, pa se je tudi polegla ob trditvi enega od profesorjev, da bomo Erasmus študentje deležni bolj freundlichen Noten:D

No, in da ne pozabim glavnega vzroka! Rdečo nit prejšnjega tedna, POTOVATI, je začrtal večerni sms s povabilom o nočnem obisku Frankfurta. In smo šli! Štirje Slovenci: Uroš, Tomaž, Eneja in jaz na večerni sprehod po praznih ulicah finančne prestolnice, si nahitro ogledali tistih nekaj turističnih znamenitosti, muzeji so bili žal ob 1h ponoči zaprti:), se slikali pred vhodom v borzo in končno pustili Tomaža v njegovem novem stanovanju.

V torek je bilo seveda samoumevno, da se morajo izleti nadaljevati. Tokrat smo se na pot odpravile Brina, Jelena in jaz in se po treh urah vožnje z vsemi mogočimi regionalnimi vlaki znašle v prečudovitem univerzitetnem mestu - Tübingen. Tako kot Heidelberg leži tudi Tübingen ob reki Neckar, in sicer južneje od Stuttgarta. Pisane hiše, okusno urejeni cvetlični aranžmaji, ogromno študentov, otok sredi reke z veličastnim drevoredom platan, grad s pogledom na Altstadt, stare lesene hiše, rečni kanali, ki se vijejo skozi ozke uličice, pešpot ob reki in veličastna mestna hiša so le ene izmed stvari, ki Tübingenu dajejo dušo. Me smo se v mesto zaljubile na prvi pogled, naslednje pol ure vzdihovale oooooooooo, uuuuuuu, uuuaaauuuuuu, posnele občutno preveč slik, pregledale vsako najmanjšo ulico, našle mesto, kjer naj bi Goethe bruhal:), nekaj časa posedele v lokalni prodajalni kebaba, (v bistvu nam je bilo tako všeč, da smo ostale skoraj 2 uri in so nam potem postregli še s čajem) se nastavljale soncu v mestnem parku, si na koncu privoščile še sladoled (ena izmed stvari, ki je tu cenejša kot doma, le 80 centov) in se proti večeru odpravile domov.

Prvi pogled na stari del mesta

Znan prizor?? :)

Glavni trg

V četrek se je naša odprava povečala na 7 članov. Tokrat je bil na vrsti Stuttgart oz. mesto Mercedes-Benza in malo manj znanega beerfestivala. Vsekakor pa to ni vse, kar ponuja Stuttgart. Mi smo se najprej na turističnih informacijah oborožili z zemljevidi in nato sledili rdeče zarisani poti, ki nas je (sicer malo nelogično in po ovinkih, samo če je tako narisano, je temu pač treba slepo slediti) peljala skozi kraljeve parke do mestnega gledališča, čez grajski trg s pogledom na stari in novi grad, preko nakupovalne ulice do Schillerplatza in do res okusno prenovljene gotske cerkve, skozi mamljive vonjave tržnice do mestne hiše in nato še v mestno galerijo. Na žalost smo imeli čas le za obisk stalne zbirke, se pa do konca januarja definitivno vrnemo na ogled razstave Matissa.



Oboroženi z zemljevidi, vodiči in fotoaparati

Mestna hiša




Teden izletov sem zaključila z organizirano ekskurzijo v Freiburg in Schwarzwald v režiji AAA (Akademisches Auslandsamta). V soboto je bil eden najlepših jesenskih dni in torej kot nalašč za ogled najtoplejšega mesta v Nemčiji. Freiburg je poleg navedenega tudi idealno izhodišče za ogled in raziskovanje Schwarzwalda ter drugo najstarejše in eno največjih univerzitetnih mest v Nemčiji. Največja značilnost so prav gotovo kanali vode speljani po celem mestu, ki se na določenih mestih povečajo v prava mala jezera. Tu je nekaj časa preživel tudi Erazem Rotterdam, pohvalijo pa se lahko z ogromnim samostanom in nasploh prijetno atmosfero.
Ostanek starih mestnih vrat



V ozadju se vidi kanal, ki pa je na žalost prazen. Tega ni znal razložiti niti naš veleumni vodič!




Popoldne smo si pogledali še muzej na prostem, ki prikazuje življenje v Schwarzwaldu (kmetije torej). Midve z Brino sva si ga raje pogledali sami, ker je imel naš vodič izjemno rad dolgovezne razlage vsakih najmanjših podrobnosti.


In zaključek? Ga ni. Potovanja se nadaljujejo, upam da v čim večjem številu:). Jutri potujem ponovno v Frankfurt, tako da reportaža sledi v kratkem!

(Dis)Orientierungstage

Razlog, zakaj se kar nekaj časa nisem oglasila, je definitivno prihod novih Erasmusov in ostalih tujih študentov. Nov val izgubljenih in sprva malo negotovih študentov se je dotaknil tudi našega bloka oz. točneje našega nadstropja. Trkanje na vrata v presledkih 15-ih minut in nešteto vprašanj tipa, kje je najbližja trgovina, kako dobiti net, kaj je to imatrikulacija, kateri busi vozijo do centra, kam se gre zvečer, kje je kakšen poceni frizer, kako razložiti, da želiš samo malo skrajšati svojo frizuro pri straneh in če so moški frizerji ločeni od ženskih (zadnja 3 vprašanja niso ravno tipična, so mi pa bila zastavljena in sem si po svojih najboljših močeh poskušala izmisliti čim bolj verjetne odgovore), so postali stalnica.

Od ponedeljka do srede so nam v sklopu univerze pripravili uvodni program, ki je bil sestavljen iz obveznih pozdravnih govorov, seznanitve z našimi fakultetami, vpogleda v delovanje univerzitetne knjižnice in seveda spoznavanje Heidelberga s pomočjo zabavne kviz igrice. Naša skupina (Silje, Brina, Gilles, Jael in jaz) je brez prave konkurence zmagala in si priborila enodnevni izlet v režiji Akademisches Auslandsamt-a:)!

Uvodni dnevi so se seveda zaključili s Kneipetour in uvrstitvenim testom v četrtek, po katerem bom verjetno pristala v Grundstuffe:S

Petek oz. dan nemške enotnosti smo izkoristili za čiščenje in krst naše kuhinje, ki sicer kljub oddaljenosti in pomanjkanju pečice vsebuje vse tisto, o čemer smo sanjali en mesec.

Izkupiček tedna: nešteto novih poznanstev, pridobitev interneta (ob "manjši" pomoči cimra iz 9. nadstropja), sestava predmetnika in izbor športnih aktivnosti, vpis v tečaj nemščine (zelo pomembno:)) in seveda kuhinja!!!

Heidelberger Herbst

Heidelberger Herbst, das gröste Altstadtfest oz. krajša in boljša različica Kranjske noči, je največji dogodek v Heidelbergu, ki se zgodi vsako zadnjo soboto v septembru. Celotni stari del mesta ostane zaprt za promet, po ulicah pa se vali nepregledna reka ljudi: turistov, študentov, domačinov...



Za spremembo je bilo vreme celoten konec tedna prijetno toplo in sončno. Torej, kot nalašč za sprehajanje po labirintu uličic in trgov, pohajkovanje po bolšjem sejmu, postajanju ob predstavah uličnih umetnikov in poslušanje glasbe. Pestra ponudba različnih sejmov, kulturnih in otroških prireditev ter številnih koncertov ni pustila lačnega prav nikogar.

Mene je najbolj presenetil izbor bandov, saj sem glede na izkušnje slovenskih festivalov na glavnem odru pričakovala glasbenike kova: Foxy Teens, Saša Lendero, Werner, Peter Grašo, Kingstoni in podobnih. Če imaš seveda srečo, in se organizatorji potrudijo poseči po malo bolj kvalitetnih skupinah, pa lahko v najboljšem primeru poslušaš koncert Big Foot Mame ali Šank Rocka. No, tu je situacija povsem obratna. Na prav vseh odrih so se čez cel dan razvrstili rock bendi. Noro! Vse od rocka, ki že meji na pop do najbolj alternativnih in punk smeri.

Utrujena od pohajkovanja sem se s Claire in Helen preselila na dvorišče Marstall Mense, kjer so zvečer igrali The Wright Thing (očitno ena najpopularnejših skupin tukaj), njihov repertoar pa je obsegal predvsem stare rock hite, kar je pomenilo, da sem bila naslednjega dne brez glasu.

Ko sem že mislila, da se je noč zaključila, sem se sredi noči spet usedla na kolo in odpeljala proti centru. Preizkusila še nekaj novih barov, se precej dobro spoznala z zelo "poštenim" sirijskim lastnikom lokala in v dopoldanskih urah vsa lačna pomagala skuhati neko francosko jed, katere imena se ne morem spomniti:) Precej posrečen in povsem nepozaben dan-noč-dopoldne:D!