Salsa, salsa ritmo que da vida...

Potem, ko smo odkrile Denisin talent ličenja in friziranja, smo se odločile, da moramo v petek zvečer nujno ven plesati. Torej smo se končno odpravile na salso, o čemer smo sanjale že natanko dva meseca. Pravi "girls night"!

Denisa sredi dela.

In preobrazba... Se mi zdi, da sem imela nazadnje toliko make-upa, ko sem imela maturanca:)

V Havani

Salse se sicer še nisem naučila (no, razen osnovnega koraka), merenge pa sedaj čisto obvladam;)

Köln here we come!

Sobotni izleti z AAA so sedaj postali že stalnica. Ne samo, da so idealna priložnost, za spoznavanje novih ljudi, so tudi daleč najbolj ugodna možnost, da si lahko pogledaš mesta v bližnji okolici Heidelberga.

Ta vikend smo se na pot odpravili v nedeljo, in sicer še kar življenjsko uro:) Kar sledi pa je kratko poročilo...

7.00 VSTAJANJE: Po skrajno neprijetnem kričanju dveh mobitelov in ene budilke se končno zbudim. Preventivno potrkam še na Charlottina vrata.

7.30 AVTOBUS: Z napol priprtimi očmi se trudimo ostati budne in se čudimo, da nam je očitno prvič uspelo, da ni nobena od nas zaspala.

7.40 KAVA: Najbolj neprijeten del poti je čakanje na odhod avtobusa na strupenem mrazu. Rešitev: bližnja pekarna v kateri se stiskamo, medtem ko čakamo, da pride naš avtobus in da Charlotte popije svojo kavo.

8.25 ODHOD: Končno se odpeljemo z Bismarkplatza - tokrat je za kasnejši odhod kriv naš vodič, ki si je očitno pozabil vklopiti budilko.

11.30 KÖLN: Prvi pogled skozi okno je čudovit: peščica mostov, ki se raztezajo čez širok in mogočen Ren, v ozadju pa ena najbolj znanih katedral... Sledi sprehod skozi četrto največje nemško mesto ob spremljavi našega neutrudnega vodiča. Šele sedaj spoznamo, zakaj je kljub nagravžno nizkih temperaturah neubčutljiv na mraz - hja prisrčnica dela svoje;) Naslednji dve in pol uri se igramo kitajske turiste in poslikamo praktično vsak kamen. Najprej katedralo, pa nato Fischmarkt, rečno strugo, Ludwig Museum in še nekaj drugih, romanske cerkve, barvite ulice, spomenik pustnemu karnevalu (Köln je znan po največjem pustnem festivalu v Nemčiji, ki traja kar 6 dni), Stari trg, mestno hišo...

14.00 PROSTO: Ko se pogrejemo v eni od romanskih cerkev, s Charlotte in Jeleno naredimo načrt za preostalo popoldne. Najprej pa seveda hrana:) Glede na časovno stisko se tokrat zadovoljimo z McDonaldsom in prekinemo našo tradicijo kebap kioskov.

15.00 KATEDRALA: Po dolgem, napornem in na trenutke klavstrofobičnem vzponu lovimo sapo na vrhu 2. najvišje katedrale v Nemčiji (157,38 m = 500 stopnic).

15.30 MUZEJ ČOKOLADE: Odločitev katerega od muzejev si bomo pogledale, je bila čisto enostavna:))

17.00 KÖLSCH: Je jezik, ki ga govorijo v Kölnu in okolici, je vrsta piva in je način življenja. Me smo se prepričale o njegovem drugem pomenu.

17.30 ODHOD: Seveda je bilo časa premalo, da bi si lahko pogledali vse, kar bi si želeli. Vseeno pa smo preživeli super dan! Trdno odločeni, da se ponovno vrnemo, smo zapustili zasneženi Köln.

Sneg!!!!!!!!!!!!!!!

Takole nas je danes ponoči presenetil sneg. Torej obvezno kepanje, plesanje po snegu, lovljenje snežink...

Oriental Flow

Courtney je že od septembra naprej pridno hodila na Bauchtanz in vadile vse zame čisto neizvedljive gibe. Z izjemo na zabavah in pa enkrat v maroški restavraciji, pa je še nismo videli plesati. Ker je tudi Brina navdušena trebušna plesalka in seveda predvsem zaradi Courtney, smo šli včeraj na res dolgo predstavo orientalsikih plesov v Karlstorbahnhof.

Čeprav sem bila na začetku skeptična, sem se imela odlično. Nekaj točk je bilo res norih (predvsem Tribal Fusion ples), Courtney je odplesala en hud solo, par oblek tako grozno kičastih, da sva se z Brino samo spogledovali, nekaj punc pa... no ja, bodo še malo vadile. Celoten vtis je bil odličen: različne zvrsti orientalskih plesov, plesalke vseh starosti (najstarejša je imela 60 let) in pa vseh narodnosti. Na koncu smo se jim še vsi pridružili na odru in nerodno migali z boki. Ah, pa saj me nihče ne pozna:)

vse punce z učiteljico Chryssanthi

in Courtney

Vse najboljše, Charlotte

November je očitno poleg filmov prepreden še z rojstnimi dnevi. Ne samo doma, tudi tukaj vsak teden kupujemo darila in pišemo voščilnice. Najprej je bila 20 let stara moja soseda Denisa, v torek pa še Charlotte.

Torej smo ji pripravili presenečenje (glej sliko). Jaz in Jelena sva se zvečer podali na ekspedicijo, kako najbolj neopazno ukrasti prometni znak, ki si ga Charlotte tako želi. Baje zaradi super napisa v nemščini, ki ga jaz niti najbolj ne razumem:) Te germanisti imajo res poseben smisel za humor! Potem pa smo se vsi Erasmusi zbrali v moji sobi, ji sestavili čestitko in ji ob polnoči zapeli vse najboljše. Naslednji dan pa zabava!!!

Najbolj norih 48 ur

Če me slučajno kdo ta vikend ni srečal, kako hitim iz ene zabave na drugo, iz lokala v lokal, iz kave na kavo, iz ene trgovine v drugo, je to zato, ker sem bila doma natanko 48 ur. Za vse, kar bi rada počela in s kom bi rada poklepetala, tako na žalost ni bilo časa. Obljubljam pa, da bom za praznike ostala malo dlje, tako da bo čas za vse stvari in za vsakogar.

V petek sem tako takoj iz letališča padla v napete zadnje priprave za 50-letnico, razlog zaradi katerega sem sploh prišla domov. Čeprav se v soboto ob 5h zjutraj z mojega zaspanega obraza ni dalo razbrati, da je bila zabava odlična, sem se imela prav izvrstno. Naslednjič si moram samo zapomniti, da pod nobenim pogojem ne smem iti na Lady`s Night, če imam zjutraj navsezgodaj letalo proti domu:)

Sobota je bila rezervirana za kavice in nakupovanje, pa družinsko kosilo, kino itd. V stilu, bilo je kratko, ampak sladko, sem se v nedeljo dopoldan po zajtrku pri še eni slavljenki na žalost morala posloviti in odleteti nazaj.

LIFFe po heidelberško

Eden izmed razlogov, zakaj imam rada november, je vsekakor vsakoletni mednarodni filmski festival LIFFe. Če čas in denar ne bi bila ovira, bi verjetno vsak dan dežurala v CD-ju:) Najprej vedno skrbno preučim program, nato si "pomarkiram" potencialni izbor filmov, ki ga potem uskladim s svojim urnikom in nazadnje trepetam v vrsti, da izbrani filmi niso že razprodani.

Ko sem že mislila, da bom morala letos to tradicijo opustiti, sem v knjižnici nehotete opazila program za 57. mednarodni filmski festival Mannheim-Heidelberg. Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! Super, torej ne bom ostala brez novemberske doze filmskih užitkov.

Presenečeno sem ugotovila, da navdušenja ne moram deliti z ostalimi, tako kot doma:S Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da sem si sama izbrala katere filme in kdaj jih želim videti (seveda se je moje maksimalno število štirih filmov razširilo na dokončno pogledanih sedem). Za vsak slučaj sem izbor posredovala še ostalim, ki so nato z vsakim dnem, ko je šotor na Universität Platzu rastel, postajali tudi vedno bolj navdušeni. Filmfestival v Heidelbergu se sicer kakovostno ne more primerjati s slovenskim, vseeno pa je utrip festivala preplavil celotni stari del mesta. Kot sem že omenila, so na Uni Platzu postavili ogromen šotor z veliko dvorano in preddverjem, kjer so potekale razne okrogle mize in pogovori. Poleg tega so filme vrteli še v Kinu Schloss na Hauptstraße, do katerega je vodila s svečami osvetljena rdeča preproga, in v kinu Studio Europa.

Mene je daleč najbolj navdušil glasbeno dokumentarni film Carlosa Saure- Fados, čeprav je bil to že tretji film v tistem večeru. V nedeljo sem namreč naredila nekakšen filmski maraton:). Pri prvem dokumetarcu o življenju otrok po svetu, Another Planet - Masik Bolygo, sta se mi pridružila Brina in Matija, drugi film Baby Formula pa sem si pogledala s Courtney in njenimi prijateljicami (skrajno neumen film, pri katerem sem se komaj zadrževala, da nisem pobegnila z dvorane). Kar zabaven film je bil tudi španski A Bit of Chocolate z Daniel Brühlom (to je tisti, ki je igral v Goodbye Leninu). Še bolj zabavna pa je bila vsa zmeda pred začetkom, saj sem namreč 100% prepričana, da film igra v Kinu Schloss, šele ob začetku napačnega filma ugotovila, da pravzaprav igra v Studio Europa in seveda postavila rekord v vožnji s kolesom. Festival sem zaključila s filmom Prognoza, ki prikazuje nenavadno ljubezensko zgodbo vpeto v vprašanje identitete med balkanskimi narodi in prikazuje problem povojne travme in zamer na Balkanu na neobljudenem turškem otoku. In na koncu še najslajše, ogled Gomorre na LIFFu, nabito polna Linhartova dvorana, noro vzdušje in zastonj koktaili;).

November je za te stvari...

Ko Halloween zasenči dan reformacije

Medtem ko ste v Sloveniji uživali v podaljšanem vikendu, smo v Nemčiji (no vsaj v veliki večini nemških dežel) v petek zjutraj vstali prav tako zgodaj kot vse poprejšnje dni in se s priprtimi očmi odpravili (točneje odkolesarili) na predavanja. Res ne razumem, zakaj v Nemčiji dan reformacije ni državi praznik. Sploh če pomislim, da je bil prav Luter tisti, ki je na cerkvena vrata nabil 95 tez... Hm???

No ja, kakorkoli. Če 31. oktober ni dneva prosti dan, pa je tu še druga možnost za praznično vzdušje - točneje ameriški praznik Halloween. V skrajni sili je tudi to (čeprav navadno nisem ravno navdušena nad uvoženimi in skomercializiranimi ameriškimi prazniki) super razlog za še eno zabavo.

Končno smo uresničili svoje želje po mehiški večerji (Italijani so seveda kljub temu prisegali na svojo pasto, tako da smo imeli dva menija) in si v kuhinji pripravili pravo pojedino. Kot veste, nisem niti navdušena niti spretna kuharica, samo če pripravljaš večerjo še z dvema norvežankama, ki v najboljšem primeru znata naresiti pire iz praška, moraš pač prevzeti vlogo glavne kuharice, organizatorke nakupovanja, krašenja mize, serviranja in še kaj bi se našlo:)))

Večerja se je potem spremenila v večer koktailov, s prihodom Angležev pa v pravo Halloween party z maskami in petardami (?). Po obiskih različnih Halloween partyjev v študentskih domovih v centru mesta, smo tako kot vedno pristali v našem najljubšem baru Destile (malo spominja na Downa) in seveda ostali, dokler nas niso pospremili skozi vrata:)

mmmmmmmmmm..... Silje, Pablo in njegova punca

Tale ananas prov zmaga!

Jelena (mogoče kot panda), Frederico (drakula), Beattrice (razdvojena osebnost) in Pablo (hm, kdo bi vedel... pač umetniška svoboda)

Silje, Stine in jaz v Destile (ne, jaz ne predstavljam ničesar, črna packa na mojem licu je samo posledica Charlottine maske in tega, da se je ob vsaki priložnosti prav z veseljem podrgnila obme. Na koncu sem imela jaz več make-upa kot pa ona)

Razglednica z Weimarja

Se oproščam za zamudo... Ampak mednarodna pošta potrebuje malo dlje:)

SALVE

Lepe pozdrave iz kulturno/zgodovinsko obarvanega Weimarja. Sedeža prve demokratične republike po 1. sv. vojni in prve ustave (Weimarska ustava), domovanja številnih znanih kulturnikov (Goetheja, Schillerja, Bacha, Herderja, Liszta, Nietzscheja, Kandinskega, Kleeja...), začetka Bauhaus šole in središča temačne nemške zgodovine v 2. sv. vojni.

Po sprehodu skozi mesto, kosilu v kitajski restavraciji, smo si popoldne pogledali še Goethejevo hišo.

Narodno gledališče s kipoma Goetheja (na levi) in Schillerja (na desni)

Glavni trg - v ozadju mestna hiša, spredaj pa Pin-Chao s Thüringer Rostbratwurts

Poskoki pred Goethejevo poletno rezidenco

Goethejeva hiša v kateri je preživel 50 let do njegove smrti leta 1832