Ela v Nemčiji

Še zadnji AAA izlet

2009-07-10T00:30:00.012+02:00

Tokrat smo se odpravili malo dlje, in sicer do mesta Regensburg na Bavarskem, ki je znano predvsem po starem kamnitem mostu, ki je bil tudi prvi, ki je omogočil prehod čez reko Donavo na tem področju.

Bavarski humor

Popoldne smo se vkrcali na ladijco in si ogledali enega izmed najlepših kanjonov Donave.Izkrcali smo se pri samostanu, ki je bolj kot po svoji verski dediščini znan po temnem pivu, ki je baje dobilo nagrado za najboljše v svoji kategoriji.

Seveda je treba nujno poskusiti ;)

Hamburg

2009-07-09T23:28:00.023+02:00

Pred izpitnim pritiskom smo si nabirale energijo (oz. jo zaradi pomanjkanja spanja predvsem izgubile) v 1,7 milijonskem mestu, ki nima sicer nič skupnega s priljubljeno ameriško hrano... Slikice povejo več :)

Nočna vožnja s koleričnim voznikom :S

3-urno brezplačeno turistično vodenje po mestu (vmes se je vreme zamenjalo najmanj 5x!)

Tlakovci v spomin žrtvam 2. sv. vojne in ena od hiš najbogatejših trgovcev (seveda v obliki ladje)

Redke hiše, ki jih ni uničil veliki požar in novo-staro zapuščeno pristanišče.

Popolnoma nov in moderen del mesta, kjer bo stala tudi arhitekturno filharmonija.

Še malo utrinkov z mestnih ulic, prepredenih s kanali.

Noč smo preživele v klubih v znameniti rdeči četrti. Zjutraj pa na zajtrk na ribji trg:).

Z ladjico po pristanišču in malo nastavljanja soncu na eni od plaž.

Deževni pogled s porušene cerkve.

In še zadnji utrinki ob jezeru.

Kako (a)politični s(m)o študentje?

2009-07-02T00:04:00.015+02:00

Čeprav se tukajšni profesorji in javnost vztrajno pritožujejo, da je za mlade pripadnike naše generacije značilna izrazita apolitičnost in neangažiranost, se s tem kar težko strinjam. V tem letu sem namreč videla več protestov in demonstracij kot pa v 3 letih študija doma. Ali so torej nemški študentje tisti, ki so bolj aktivni, ali smo samo mi v Slovenji izjemno pasivni?
Začelo se je že takoj v začetku oktobra, ko je skupina študentskih aktivistov med slovesnim govorom rektorja in župana ob uvodnem pozdravu novih študentov protestirala proti ukinitvi
šolnin in izvedla res pravo
filmsko atrakcijo ter požela bučen aplavz.
Nekaj časa je bilo dokaj tiho, dokler se spomladi niso začele demonstracije za spremenitev ene najbolj nevarnih ulic v izključno kolesarsko cono. Predstavljajte si na stotine kolesarjev, ki se več ur vozijo po ulici, onemogočijo promet ostalim in dejasnko postanejo promet.
Potem je sledilo večdnevno in celo večkratno zavzetje seminarja za romanistiko z namenom vzpostaviti dialog z dekanom in izboljšati učne pogoje.

Pa kmalu po tem demonstracije ob govoru Angele Merkel na Uni Platzu. Izjemno zabavno;).

Največji dogodek pa so bile zagotovo vsenemške študentske demonstracije, ki naj bi prvotno potekale en teden, a se je vsa stvar malo zavlekla. Rektor je namreč na zahteve študentov za vzpostavitev dialoga rajši odšel na počitnice, kar se je rezultiralo v zasedbi rektorata in še nekaterih inštitutov. Vse skupaj se je končalo z obsežno policijsko akcijo in odstranitvijo (dobesedno odnašanjem) študentov iz stavbe.
Če gre verjeti študentom, se demonstracije nadaljujejo, dokler ne dosežejo vsaj nekaterih od postavljenih in zahtevanih tez.

Podpisovanje peticij, zborovanja in podobno so sedaj bolj ali manj del vsakdana.

Nedeljsko kosilo

2009-06-26T02:05:00.005+02:00

Takole sva z Brino eno od nedelj na slovensko kosilo povabile najine nemške sošolke. Čeprav nobena od naju ni ravno najbolj vešča v pripravi tipičnih slovenskih jedi, so bili najini ¨poskusni zajčki¨ na koncu izjemno zadovoljni. In s čim smo se mastili? Seveda s pečenko, praženim krompirjem in sirovimi štruklji, pa s kuhano zelenjavo in zeleno solato, za sladico smo poskusili še sladke sirove in orehove štruklje in zaključili s turško kavo. Pa dober tek!

Essen + Ruhrgebiet

2009-06-25T02:03:00.013+02:00

Za vse tuje študente, ki študirajo pravo, je letos pravna fakulteta organizirala poseben Buddy program, ki naj bi nam pomagal pri premagovanju prvih ovir (jezikovnih in študijskih). Vsak prijavljeni je dobil enega izkušenega nemškega študenta (po možnosti nekoga, ki ima za sabo tudi kakšno mednarodno izkušnjo), jaz v tem primeru Frauke. Čeprav se najini interesi dokaj razlikujejo, sva celo leto ostali v stikih, obiskujeva par enakih predavanj, včasih se dobila na kakšni pijači ali kosilu, predvsem pa jaz poskrbim za vedno živahno izmenjavo zapiskov, ki sicer poteka samo enosmerno (se ve pač v kateri smeri;)).

Povabilo, da podaljšan vikend (že tretji po vrsti na račun raznih verskih praznikov, ki jih niti nihče natančno ne pozna) preživim pri Frauke in njeni družini v Essnu, sem tako z veseljem sprejela.

V štirih dneh smo si pogledali Essen in njegovo industrijsko okolico, ki je zadnja leta doživela ogromno sprememb. Zapuščene tovarne so se namreč spremenile v diskoteke in umetniške ateljeje, konzertne dvorane, galerije in muzeje. Tudi včasih največji rudnik premoga, ki smo si ga ogledale, gosti sedaj muzej dizajna, predvsem pa celotno območje preraščajo številne rastlinske vrste, ki so se prilagodile na težko okolje. Čisto nasprotje industrijski pokrajini predstavlja jug Essna, kjer vlada narava (ogledale smo si bližnje jezero in naravni rezervat za varstvo ptic) in pa vile najbogatejših poslovnežev:). Z avtom smo se odpeljale tudi bolj na sever pogledat pokrajino Münster, ki je znana predvsem po poljedelstvu in konjereji pa številnimi gradovi. Pika na i je dodala operna predstava v fascinantni Aaltovi zgradbi.

Baldeneysee Sinagoga v Essnu

Rodnik premoga

Eden od gradov v pokrajini Münster in mesto Münster

Vila Hügel

Slovensko-estonski obisk

2009-06-09T00:12:00.003+02:00

Vem, da sem zadnje čase slaba z vzdrževanjem stikov, ampak to ne pomeni, da sem pozabila na vse vas doma. Najslabše pri stikih oz. bolj odsotnosti le teh pa je, če so prav taki kot ti (oziroma še 3x hujši), tvoji prijatelji:). Torej vedno na poti in komaj kdaj doma. Tako, da jih še ob redkih obiskih v Sloveniji, na žalost zgrešiš... Na ja, je pa potem ponovno srečanje toliko slajše;). Ogroooooooooooooomno novih stvari za predebatirat, novi projekti, nove družbe, novi prijatelji, nova potovanja... Skratka občutno premalo časa za 2 oz. 3 dni, kolikor so nam (torej moji, Pinini in Ekkejevi) urniki dopuščali.

Do konca leta, se mi zdi, me bodo lahko na turističnem uradu za poslili za vodičko po Heidelbergu;). Tudi mi smo se namreč sprehodili skozi eno najdaljšh peš con v Evropi (po 1,6km dolgi Glavni ulici), si pogledali študentske zapore, moj faks oz. stavbo v kateri imam predavanja, pa staro univerzo, kjer se nahaja sedež univerzitetne uprave, in muzej.

Se odpravili še do Starega mostu in malo pokukali v številne trgovine na poti.

Potem končno zbrali moči in se opravili na grad, si pogledat mesto še iz malo drugačne (predvsem višje) perspektive, ter fascinantno velik vinski sod.

Sledilo je nujno kosilo v študenski menzi, nato pa nam je dež malo prekrižal načrte in smo se, raje kot na sprehod po Poti filozofov, odpravili proti domu. Spotoma smo zavili še v nekaj antikvarijatov in brskali za knjigami o filmu (našli celo eno od Bruce Willisa, no mogoče je bil kakšen drug igralec... hm) ter se zvečer zabubili v moji sobi. Popili in pojedli skoraj vsa njuna darila in nekaj mojih zalog (nič čudnega, da so nas na koncu, od vseh sladkarij, boleli želodci:)), pogledali vse možne slike in jah... klepetali.

Naslednji dan smo se zbudili v prečudovito sončno jutro in dopoldne izkoristili za ogled nacističnega amfiteatra ter ruševin stare bazilike.

Ker se vse lepe stvari enkrat končajo, smo se morali tudi mi posloviti. Pina in Ekke sta pot nadaljevala proti Kölnu, jaz pa z vlakom do Essna, ampak to je že druga zgodba;).

Priprave na Rekreatur

2009-06-08T01:45:00.013+02:00

Ker sem zamudila prve prvomajske kolesarske priprave v Pineti, vzpon na Jošta in kar nekaj nedeljskih izletov, me je počasi že resno začelo skrbeti, kako je kaj letos z mojo kondicijo.
Obisk staršev je prišel kot nalašč, da smo lahko v treh super sončnih dneh združili druženje in tako nadoknadili s klepetom, oglede okoliških znamenitosti in kolesarjenje.

Ob pomoči vodiča Lonely Planet, nekaj sposojenih in kupljenih zemljevidov in z veliko mero improvizacije, nam je v treh dneh uspelo naresti okrog 240 kilometrov. Predvsem pa smo se navžiti že kar kičasto lepe doline romantičnega Rena, z vinsko trto prepredene okolice reke Mosel, ter se podali malo bolj južno po Renu, do mesta Speyer.

1. dan
Z avtom do železniške postaje v Bingnu, od tam pa po levem bregu Rena do mesta Koblenz, na sotočju Rena in Mosla. Vmes par postankov in ogledov majhnih mestec, navdušeno slikanje neštetih trdnjav oz. ostankov le teh (včasih prav z namenov napol porušenih, da izgleda bolj ˝romantično˝), pa vožnja mimo nevarnih čeri, v katere je mornarje rada zvabila prelepa Loreley in nenazadnje še večerja v Koblenzu ter panoramska vožnja z železnico nazaj.
Izkupiček: cca. 70 km

2. dan
Tokrat malo daljša vožnja do Trierja in od tam s kolesom do reke Mosel ter ob njeni strugi do mesta Traben-Trarbach (pravzaprav dveh mest, vsakega na enem bregu). Zaradi slabih železniških povezav, smo bili prisiljeni narediti dodatnih 25km, kar se je zaradi izpada električne energije (za katerega se nam ni niti sanjalo), izkazalo za super odločitev.

Izkupiček: 110km

3. dan
Za spremembo smo začeli kar v Heidelbergu, in se odpravili do Speyerja. Tako smo imeli popoldne ravno dovolj časa za piknik in poležavanje na Neckarwiese. Odlično;)
Izkupiček: 60 km

Moselfahrt

2009-06-08T01:16:00.005+02:00

Še en izlet, tokrat v organizaciji mednarodne pisarne. Po treh neuspešnih poskusih čakanja v vrsti za prijavo na njihove ekskurzije (za 5000 študentov je pač vedno na razpolago le en avtobus, katerega kapaciteta komaj presega 50 sedežev - zeeeeelo pametno), nam je tokrat le uspelo. Dolina reke Mosel, here we come!

Prvi postanek - mesto Cochem. Kratek sprehod skozi mesto, vzpon na grad, ki je bil poplačan s prečudovitim razgledom na zavoj reke in pa ˝nadvse˝ zanimivo vodstvo po gradu (ki so ga sicer z zanimanjem poslušali samo Kitajci, čeprav niso razumeli niti besede).

Še en postanek in še eno simpatično mesto ob rečnem bregu (se mi zdi da Bernakstel-Kues) ter super okusen sladoled. Na koncu nam je prodajalec dal vsakemu še en dodaten okus, ki je pač ustrezal prej izbranim (seveda zastonj) in nas prijazno vprašal, če smo zadovoljni s količino.

Sledila je sproščujoča vožnja z ladijco ob razgledu na majhne vasi, zanimiva mesta in številne vinograde s sončnimi urami (za lažjo orientacijo, kdaj se delovni dan konča) ter ob sprobavanju lokalnih specialitet (torej oitju rizlinga).

Zakaj se splača ogledati Darmstadt?

2009-06-08T00:50:00.007+02:00

OK, vem da ime Darmstadt večini ne prikliče kakšnih superlativov (priznam tudi meni do nedavnega ni) in da se mesto ne uvršča ravno med top 100 najlepših na svetu... Vseeno pa priložnost za prijeten sobotni izlet in kar nekaj prijetnih presenečenj.

Grad v bližini, ki naj bi bil domnevno navdih za roman o Frankensteinu.

Premične skulpture, ki prikazujejo, kako so živeli včasih (zlahka porabiš pol ure, da vse figure postaviš v čim bolj zabavno-nespodobne poze;)).

Na hribu nad mestom je svoj prostor našla umetniška kolonija in pa prava ruska pravoslavna cerkev.

Znana poza?

Najlepše pride vedno na koncu, in sicer stanovanjska hiša arhitekta Hundertwasserja (super dvorišče, z drevesi prekrita streha po kateri se lahko, če seveda preplezaš železno ograjo;), prosto sprehajaš, in barve).

Smučanje malo drugače

2009-05-18T00:18:00.003+02:00

Čeprav sem mislila, da bo letošnja smučarska sezona ena od najslabših, se je izkazalo, da je sploh še ni konec. In sicer sem uspela najti alternativo - smučanje na vodi. Tole so prvi poizkusi...
Na žalost je naša fotografinja obupala prej kot pa mi in ni uspela poslikati, kako smo suvereno (no ja) krožili po jezeru:).

V iskanju sreče

2009-05-17T23:39:00.003+02:00

V maju poteka vsako leto tradicionalni simpozij, ki ga prireja Heidelberški klub za gospodarstvo in kulturo. Letošnji 21. simpozij po vrsti je nosil ime - Sreča za vse!. Nas je najprej pritegnila izredno zanimiva in aktualna tema, kot študente še posebej nizka vstopnina (10€ za tri dni + vse obroke hrane;)) in pa dejstvo, da imamo le eno leto časa, da doživimo vse, kar ponuja Heidelberg.

V treh izredno zgoščenih dneh, smo se podali na lovom za ˝srečo˝ in jo na koncu našli vsak nekje drugje. Predvsem pa smo se naučili, da moramo biti kdaj tudi nesrečni, da lahko zares dojamemo, kaj je to sreča. Mene je osebno najbolj navdušilo predavanje znanega nemškega zdravnika/kabaretista/avtorja Hirschhausna; dobro sem se nasmejala ob govoru ruskega pisatelja Wladimirja Kaminerja; se naučila veliko novih življenjskih modrosti ob poslušanju pogovora o diktaturi sreče z znanimi gosti s področja sociologije, psihoterapije, psihologije, psihiatrije; zadnji dan pa izvedela nekaj več o satiri v medijih.

Poučno in vedno znova uporabno!

Slovensko obarvan maj

2009-05-10T22:57:00.024+02:00

Maj se je začel s slovenskim obiskom Anite, Jasne in Simone, ki so izkoristile super ugodne Ryanair cene in za slab teden prilete v Heidelberg. Po burni prvi noči smo si naslednji dan ogledale center mesta skupaj z univerzitetnimi stavbami, se čudile napisom v študentskem zaporu, preizkusile menzo (kar pomoje Anita še dolgo ne bo pozabila;)), se načudile prodajalcu v najstarejši prodajalni sladkarij in dan nepozabno zaključile s praznovanjem 1. maja na Thingstätte.

Čeprav bi drugi dan z lahkoto prespale, smo se klub temu odpravile pogledat čudovit vrt poletne rezidence heidelberških vladarjev v Schwetzingenu in se predvsem zabavale ob pogledu na snemanje najbolj kič poročnega (?) videa ever:D Od tam pa smo se zapeljale še do mesta Speyer, ki leži ob reki Ren, znanega predvsem po romantični katedrali in "najboljši" kavi vseh časov. Večer: letni vrt enega meni najbljubših klubov - Halle02, ob družbi Silje in njene prijateljice z Norveške, gretje ob ognju...

Za vikende lahko po Nemčiji z vlakom potuješ še posebej ugodno, tako da smo se odločile, da si pogledamo mesto Ulm, ki leži že na meji z Bavarsko. Mesto je (tako kot veliko drugih nemških mest) bilo po 2. sv. vojni totalno uničeno. Znano je predvsem kot rojstni kraj Alberta Einsteina, ponaša pa se z največjim zvonikom katedrale na svetu. Kako visok je in koliko stopnic vodi do vrha, smo tudi same dodobra izkusile:/. Malo smo pohitele, da smo na Neckarwiese še ujele praznovanje Mirinega rojstnega dne, potem pa se odpravile na Unterstraße preverit lokale;)

Nedelja se je po treh napornih dneh začela dokaj sproščujoče, in sicer z ležanjem na Neckarwiese v Ladenburgu. Nadaljevala na zanimivem rojstnem dnevu/pikniku, kjer smo si postregli kar sami:)?! Končala pa v mojem najljubšem lokalu Destil le v družbi 4 Slovencev, ki so prišli prav tako na kratek obisk do Brine.

Zadnji dan smo se še zadnjič skupaj sprehodile čez center, si končno ogledale grad, se grele na enem od trgov, sprobale indijsko hrano in si še prekmalu pomahale z druge strani avtobusnega okna.

Če se je mesec že začel s slovenskim priokusom, se očitno tako tudi nadaljuje. Preko enega znanca sem namreč spoznala Simono, ki prav tako študira pravo, ima starše Slovence, sama pa je rojena in odraščala v Nemčiji. Včeraj sem po naključju preko cimre spoznala Tino, ki ima sicer le očeta Slovenca in bi se rada naučila slovenščine, tako da bova naredili tandem. Poleg tega je pri Urošu na obisku Eneja, tako da smo danes po dolgem času končno lahko odprli tarok karte in odigrali par iger, ker sicer nihče ne pozna te igre... Če štejem še nekaj napovedanih obiskov, bo maj res postal "slovenski" mesec;)

Körperwelt

2009-04-27T00:08:00.003+02:00

Od sredine januarja pa do danes je Heidelberg gostil razstavo Körperwelt, nemško različico svetovno znanega projekta Bodyworlds. Po obilici usklajevanja nam je le uspelo priti na ogled, in to celo na zadnji možni termin zadnjega dne:D

Fahrradtour

2009-04-26T23:29:00.010+02:00

Po dveh tednih pouka, smo vsi že v utečenem študijskem ritmu: dopoldanska predavanja, kosilo v eni od menz, tečaji tujih jezikov, popoldanske kavice, če je čas in volja kakšen šport in seveda obvezne družabne aktivnosti, ki jih ni malo (ponedeljkov film v fakultetni kavarni, torkovi erasmus žuri v enem od lokalov, na novo odkriti četrtkovi žuri v študentskem domu, pa razne zabave, rojstni dnevi in koncerti...). Vikendi so tako posledično ob lepem vremenu rezervirani za lovljenje sončnih žarkov na Neckarwiese in pa za raziskovanje (za enkrat še) bližnje okolice s kolesi.

Za prvi izlet sem jo krenila v hrib, na Königstuhl, in ostala precej brez sape, vendar bila na koncu poplačana s čudovitim razgledom na Heidelberg in okolico. Ker pa je seveda lažje kolesariti bolj po ravnem (in predvsem zato, ker ima Stine kolo brez prestav), sva se prejšnjo nedeljo odpravili proti severu. Pot naju je vodila mimo številnih vinogradov in skozi majhne vasi, na koncu pa sva pristali v simpatičnem in s turisti preplavljenem mestu Weinheim.

To nedeljo sva sledili tekmovalcem polmaratona in se odpravili ob reki Neckar do mesta Neckargemünd in nazaj ter spotoma navijali za Sophie, ki je tudi tekla nekje v gruči.

Končno kuhinja

2009-04-26T23:02:00.003+02:00

Če pol leta preživiš v 11m2 veliki sobi, ki ni samo spalnica in prostor za učenje, pač pa se občasno po sili razmer spremeni tudi v kuhinjo, je selitev v pravo stanovanje še toliko lepša. Najlepše pri tem pa je, da lahko električno ploščo pospraviš pod posteljo in se začneš smukati po pravi kuhinji. Najprej smo s peko pice premierno preizkusili pečico, ki je za velikonočni piknik prestala tudi peko bučkinega kruha in kasneje še peko Siljinega (z vrečke narejenega) brownie kolača. Nato pa smo ob mehiški večerji ugotavljali, kako zelo majhna je jedilna miza, če jo obložiš s preveč dobrotami.

Posledično se raznolikost mojega jedilnika počasi širi - beri ne jem več samo testenin - kar je bilo praktično tudi edino izvedljivo na le eni kuhalni plošči. Z izjemo ene omake, ki je bila res ogabna in je nažalost skupaj z njoki romala v koš, mi nove jedi do sedaj kar uspevajo. Se priporočam za kakšne dobre recepte;) Pa dober tek!

Velika noč malo drugače

2009-04-13T23:35:00.005+02:00

Namesto tradicionalnega praznovanja z obilo pirhov, šunke in potice (sej ne, da bi se kaj pretirano navduševala nad katero koli od teh stvari), sem letos veliko noč preživela na pikniku ob Neckarju. Sonce, ležanje na travi, pisana druščina, igranje odbojke, probavanje različnih kuharskih specialitet, poslušanje kitare izpod Jeromovih prstov... več pa na spodnjih slikah:)

Dežela čokolade in piva

2009-04-09T15:49:00.025+02:00

Ena izmed zame najboljših strani Erasmusa je prav zagotovo dejstvo, da v enem letu spoznaš oooooooogromno število ljudi z drugih držav in kontinentov. Poleg vpogleda v različne kulturne, vedenjske vzorce, zapletov z jezikovnimi problemi pa to pomeni tudi številne prijateljske vezi in seveda brezplačno prenočišče;)

Tako sva se z Brino prejšnji teden odpravili na obisk k Charlotte v Belgijo. Kljub Charlottini vztrajni antireklami za obisk Belgije kot turistične točke, me je Belgija povsem navdušila. Malo zaradi čudovitega sončnega vremena, predvsem pa zaradi hrane (pomfrija, vafljev, čokolade…) in piva, pa čudovite arhitekture s stopničastimi fasadami hiš in gotskimi cerkvami ter palačami, majhnih s kanali prepredenih mest, prijaznih domačinov in seveda super družbe.

zaradi določenih osebkov na nočnem avtobusu, sva preostanek jutra preživele kar takole na železniški postaji

Poziranje pred kraljevo rezidenco v Bruslju

Pred Evropskim parlamentom (ma, prov nisva mogli iz svoje "pravniške" kože)
... in še parlament od znotraj (PS: pripravite se na najbolj dolgočasnih45min monotonega predavanja z občutno preveč informacijami)

Stavba Evropske komisije, vstop vanjo pa na žalost ni mogoč.

Po super kitajski večerji pri Nataši in Fredu, sva si naslednji dan pogledali še središče Bruslja. To je Grand Place, ki ga na eni strani obdaja mogočna mestna hiša, na drugi pa kraljeva palača.
Največja turistična znamenitost: Manneken Pis!

Popoldne sva se z vlakom odpeljali do Leuvna (razdalje v Belgiji so primerljive našim v Sloveniji), študentskega mesta, na obisk k Charlotte.

Kar 30.000 študentov, ki predstavljajo približno 1/2 prebivalcev pomeni=PARTY;)!

Romantično mesto Brugge, upravičeno imenovano Severne Benetke. In čista "uživancija": sonce, kavica, pivo in čokolada:D

Gent, še eno študentsko mesto, kar potrjuje tudi ogromno številu ljudi, ki se nastavljajo soncu.

Pri Charlotte doma v Kortrijku ob pripravi kosila.

S Chalottino mlajšo sestro Louise v Ieper-ju, kjer sva čisto slučajno naleteli na Festival uličnega gledališča.

In še razlog, zakaj sploh v Ieper? Tu v bližini je namreč potekala ena najpomembnejših front 1. sv. vojne, kateri je posvečen tudi muzej in pa zgornji slavolok. Že skoraj 100 let se vsak večer ob 20.00 poklonijo žrtvam vojne.

Zadnji dan sva s Charlotte izkoristili še za ponovni ogled Bruslja.

Dva razloga, zakaj se bom definitivno večkrat vrnila v Belgijo: Charlotte in pivo;)

WG/študentski dom

2009-04-07T19:19:00.009+02:00

Kot sem obljubila že doma, so tu končno slikice moje nove sobe oz. kar celega stanovanja. Za zamudo so krivi predvsem zapleti z internetom, ki ga sicer še vedno nimam (grrrrrrrrrrr:/), ampak delam na tem:D.

In zakaj WG/študentski dom? WG (Wohngemeinschaft) zato, ker živim v kletnem stanovanju, ki si ga delim še z dvema Nemkama. In študentski dom zato, ker se to stanovanje nahaja v študentskem domu. Skratka idealna mešanica vsega:)!

Takole izgleda naš hodnik...

in pa kuhinja

pa kopalnica

in končno moja soba

Na sončni strani Alp

2009-04-07T18:54:00.017+02:00

Zaradi skoraj dvomesečnih počitnih praktično nisem mogla najti dovolj utemeljenega razloga, da ne bi čas (oz. vsaj malo le tega) porabila tudi za študij in tako končno zaključila 3. letnik. Poleg tega sem lahko vsaj malo nadoknadila s klepetom in novicami v Sloveniji:). Čeprav je na žalost kot vedno zmanjkalo časa za vse kavice in klepete…:/ Obljubim, da bom poleti vse nadoknadila.

Ker sva bili jaz in pa Brina tako ali tako doma in ker je Silje strašno navdušena nad vsem, kar je vzhodneje od Nemčije, je prišla na obisk v Slovenijo. Igranje turista v svoji državi je nadvse zabavno, predvsem pa sem ponovno ugotovila, kako zelo všeč mi je Slovenija. In zakaj? Enostavno: sprehod po Kranju (OK, mogoče Kranj res ni eno najlepših mest), ogled Škocijanskih jam in slovenskega morja, izlet na Dolenjsko in srečanje z Matijo pa kopanje v toplicah, sprobavanje slovenskega vina in kulinaričnih dobrot (tukaj je mišljena predvsem kuhinja moje mami in pa kruhki Pr’ Gorjancu:)), večerni potepi po ljubljanskih lokalih in pa ogled Ljubljane v bolj svetlih urah dneva skupaj s kulturnimi vložki (ogled razstave Mehika s prvatnim vodstvom;)) ter ogled Maribora. Le kdo se ne bi zaljubil v to majhno deželo?!

To da je Slovenija majhna in da leži v središču Evrope, je bila za naju s Silje velika prednost, saj sva lahko za en dan skočile še v vedno zanimive Benetke.

Potepanje po zimski Rusiji

2009-03-13T15:56:00.017+01:00

V lovu na vsaj malo snega to leto in v iskanju prave zime, sem se podala na sever, na obisk k Anji v Moskvo, 20-milijonsko mesto, ki me je čisto navdušilo. Po prvih popolnoma zmedenih dneh (nihče namreč ne govori angleško, vse je napisano v, meni takrat tuji, cirilici, pa neprijazni ljudje in ogrooooooooomne razdalje) sem se le uspešno aklimatizirala in z vsakim dnem začela vedno bolj uživati.

Z Anjo sva si pogledali must see znamenitosti kot so Rdeči trg, nekaj največjih hramov in se sprehodile skozi Arbat.

S pridom smo se basali s palačinkami za ruski praznik maslenico oz. pust.

Skupaj z Anjinimi sošolkami smo si pogledale hokejsko tekmo Riga/Moskva.

Glede na to, da sem stanovala pri Anji v študencu, smo postale kar pogoste obiskovalke bara:) Pri čemer sem se jaz predvsem trudila slediti pogovorom v ruščini in se zabavala z iskanjem podobnih besed.

Nesrečni suši, ki je btw. največji hit v Rusiji, je Anjo na žalost za slab teden priklenil na posteljo. Kar je posledično pomenilo, da sem si Moskvo ogledala predvsem sama. Potovanje skozi podzemni muzej (mišljene so veličastne metro postaje), pa ogled starih cerkva in samostanov, sprehod ob reki Moskvi, ogled slik ruskih slikarjev v najbolj znani moskovski galeriji, potepanje po ogromnih parkih (Moskva ne nosi zastonj oznake zeleno mesto) in barantanje na tržnici s spominki, je le peščica stvari, ki sem jih doživela.

S Klaro sva se potepali po Kremlju - pravem mestu v mestu. Z Nino, Sabino in Jerco pa smo si pogledali res noro razstavo najboljših fotografij Rusije.

Za podaljšan vikend sem se z nočnim vlakom odpravila še malo bolj na sever - do Sankt. Peterburga.

Nastjin prijatelj Jenya, ki ve, tako kot vsi ostali Rusi, prav vse o njihovi bogati zgodovini, pa glasbi in umetnosti, kraljevi družini in literaturi, se je prijazno ponudil za mojega osebnega vodiča. Posledično imam sedaj občutek, da vem več od Rusije kot pa od Slovenije:)

Peterburg je neprimerno bolj evropski (kar je tudi razlog, zakaj me ni tako zelo navdušiv) in precej manjši kot Moskva. Poln je mogočnih dvorcev in palač, pa grajskih parkov, razkošnih cerkva in pa seveda rečnih kanalov, ki mu zasluženo dajejo tudi ime - severne Benetke. Na trenutke sem se počutila kot da bi padla v razglednico.

Z Jenyo sva se odpravila na izlet do letne rezidence carjev in si pogledala prelep dvorec. Večere pa sva preživela na koncertih ali pa se sladkala v kakšni od številnih restavracij.

Vsekakor nore počitnice in res najlepša doživetja... Po vsem tem pa ostaja želja obiskati to deželo nasprotij še enkrat in sicer v toplejših mesecih.

Na polovici...

2009-02-23T10:41:00.006+01:00

Tako so po šestih mesecih izledala moja vhodna vrata, polepljena z vstopnicami, flyerji, sporočilci, kino kartami, posestnicami, nalepkami, zemljevidi... Skratka kolaž vseh malih drobnarij, ki odražajo doživetija, nepozabne dogodke in nove vtise preteklega pol leta.

Nov semester bom začela na novi lokaciji, namesto na Bonhoefferstraße bom sedaj doseglljiva na Rohrbacher Straße 110 (69126 Heidelberg). Sedmo nadstropje bom zamenjala za kletno stanovanje, ogromna okna z razgledom za malo temnejšo razsvetlitev, oddaljeno predmestje za lokacijo bližje centra, majhno sobo v stanovanjskem bloku za malo večjo v pravem študentskem domu, predvsem pa borno kuhalno ploščo za kuhinjo, ki si jo bom delila še z dvema sostanovalcema.

Kaj vse se mi je zgodilo, koga vse sem spoznala, kaj vse videla, kam vse šla pa poročam, ko pridem domov... Še prej pa zaslužen počitek po izpitnem obdobju:).

Abschiedsparty(s)

2009-02-14T20:06:00.005+01:00

Prav ne morem verjeti, kako lahko 5 mesecev mine tako tako hitro...

Hja, tudi to je vsakdanjik Erasmus življenja. Po prvih poslovilnih zabavah postaneš že kar malo odporen na slovo in ti več ne pridejo vsakič solze v oči, ko se poslavljaš od ljudi s katerimi si preživel praktično vsak dan od septembra pa do sedaj. Še dobro, da obstaja cela vrsta komunikacijskih sredstev in nizkocenovnih letalski firm;)

Seminar, druženje in še mnogo več

2009-02-14T19:27:00.011+01:00

Ker predavanje Transnational Commercial Law poteka hkrati v Heidelbergu, Oxfordu in Milanu, si je naš profesor zamislil, da bi ob koncu semestra vsi skupaj odšli na seminar in si tako lahko delili izkušnje in izmenjali mnenja. Na srečo vseh ne-native speakerjev študenjte iz Oxforda na "žalost" zaradi študijskih obveznosti niso imeli časa. Tako da se nam je na koncu pridružila le skupina 6 Italijank s profesorjem in njihov brazilski Erasmus študent. Naša skupina, čeprav iz nemške univerze, pa je bila popolnoma multikulturna (Slovenki, Italijanka, Norvežan, Turek, Latvijec, Avstralka, Grkinja...).

Po uvodnem navdušenju nad super vikendom in spanjem v gradu, smo kmalu popadali na realna tla, ko nam je profesor prijazno razložil, da bomo morali imeti vsak po eno predstavitev (ki naj bi bila čim bolj zanimiva in po možnosti provokativna - wtf?? komaj vem, kaj je Transnational Commercial Law, pa naj naredim provokantivno predstavitev?!), ki bo nadomestila izpit. Še en šok sem doživela dan pred odhodm, ko sem izvedela, da je časa za posamezno temo namesto 15 min kar 45 min! Eneja je samo skomignila z rameni in dodala: "Kaj moraš, Nemci radi diskutirajo!". Hja, pa še kako prav ima. Nemci prav ljubijo reševanje problemov, diskutiranje, argumentiranje, analiziranje, izmenjavo mnenj. Brezciljne debate in podobni "tja v en dan" pogovori niso ravno njihova vrlina.

Na srečo se je na koncu prav vse obrnilo na glavo. Hotel je bil v postopku obnove in barvanja, tako da smo hodili po polivinilu in se previdno izogibali na novo prebeljenim stenam in vratom. Prav tako nismo spali v gradu, pač pa imeli tam le predavanja. Hrana (predvsem pa količina le te) ni bila čisto nič grajska. Torej smo vsaj 2x na dan jedli v bližnih gostilnah. Mesto pa se je izkazalo za zaspano vasico z natanko 2 gostilnama, eno slaščičarno (druga je zaprta do aprila... hm?), enim kebap lokalom (sicer zaprtim v soboto) in dvema trgovinama v bližnji okolici. Skratka razočaranje na celi črti glede nastanitve. Še vedno pa bolje imeti slabšo nastanitev in super družbo, kot se je tudi izkazalo.

Sproščeno vzdušje, res zanimive predstavitve in še bolj zabavne debate, veliko novih podatkov (pri tem definitivno najbolj uporaben tisti o sistemu in delovanju avstralskega pomorskega prava;)) in pa pogovori o vsem mogočem so popolnoma zasenčili naša skeptična pričakovanja. Pogovori in debate so se po vsakem dnevu v seminarsi sobi nadaljevali v najbližnji gostilni ob tradicionalni nemški hrani in velikih količinah pijače (vedno na račun radodarnih profesorjev). No in potem še v edinem pravem lokalu ob igranju biljarda in namiznega nogometa...

Da je bil seminar velika uspešnica pričajo slike in pa že ena uspešno izpeljana after zabava ter veliko veliko novih načrtov.

Študijsko:/

2009-01-31T14:10:00.005+01:00

Kaj delam zadnje čase??? Pridno sem zabubljena v svojo sobo, predvsem pa zasidrana za pisalno mizo... Po dveh uspešno opravljenih izpitih in v pričakovanju naslednjih šestih, pa moja soba izgleda nekako takole:

Australian Day

2009-01-28T00:59:00.007+01:00

26. januarja 1788 je na vzhodno obalo Avstralije priplula mogočna britanska mornarica in na tej najmanjši celini s simbolično postavitvijo zastave razglasila neodvisnost. Sporen državni praznik oz. njegovo praznovanje, ki so ga avtohtoni prebivalci Avstralije poimenovali kar dan invazije/vdora, je še vedno predmet številnih sporov.

Mi smo, zaradi potrebne sprostitve med študijskim učenjem, spregledali sporno zgodovino praznika in iz njega potegnili najboljše. Torej, izgovor za zabavo!

Im Palankin

2009-01-28T00:31:00.004+01:00

V petek zvečer smo si šli pogledati, kaj so naši soerasmusi pridno pripravljali in vadili vsak petek popoldne... In sicer - gledališko igro Im Palankin.

Seveda ni bilo pričakovati kakšnih super presežkov v igri, ampak konec koncev to niti ni bilo najbolj pomembno. Večina igralcev je bila tako ali tako amaterjev, z vseh koncev sveta, kar je posledično pomenilo, da pol časa nisem razumela, kaj govorijo (hja, glavna igralka je bila francozinja:)). Smeh ob nastopu katerega od znancev, kakšna predolga tišina v dialogu, konstantno ploskanje in vzklikanje je napravilo prav prijetno atmosfero in pripomoglo k super gledališkemu večeru.

Čisto običajen konec tedna...

2009-01-18T23:13:00.008+01:00

Zaradi turobno-deževnega vremena in obilice študijskega dela sem vikend preživela pretežno v moji sobi in knjižnici v pravnem seminarju. Z izjemo sobotnega večera: večerje v prijetni italijanski restavraciji, koktailov za 4 EUR, Sarinega rojstnega dneva in nepričakovanega afterpartya v Viktorjevi sobi (vključeno učenje merenga in salse ter zabavanja s simultanim prevajanjem kolumbijskih ljubezenskih pesmi) se ni dogajalo nič posebno zanimivega. Torej prilagam sliki iz prejšnjega konca tedna, in sicer iz nedeljskega pohoda na Königstuhl (hriba na levem bregu reke Neckar, ki se dviga nad Heidelbergom).

Filmakademie Ludwigsburg

2009-01-15T00:44:00.004+01:00

Če se je tudi vam povratek, po letos izjemno dolgih božično- novoletnih praznikih, zdel kot hladen tuš, ki te strezni in zbudi iz prijetno lenobno, prijateljsko in družinsko obarvane zimske idile, ste verjetno občutili prav tak šok kot jaz. Temu prišteta ponovna adaptacija na nemščino, je povratek le še bolj otežila.

Moj dan sedaj spet sestoji iz obiskovanj predavanj, kosila v univerzitetni menzi, iskanja prostega prostora v študijski knjižnici, tečaja nemšine, občasnih obiskov športnega centra, predvsem pa druženja z drugimi ERASMUSI.

Enoličnost študijskega vsakdana je vsekakor popestrila ekskurzija oz. ogled filmske akademije v Ludwigsburgu, od Heidelberga kakšno uro vožnje oddaljenem mestu, ki se poleg tega, da je njihovo nogometno moštvo premagalo Bayern iz Münchna (če sem si prav zapomnila:)), dom eni izmed najboljših in najbolj znanih filmskih fakultet v Nemčiji (konkurira ji le tista iz Münchna - hm... očitno precej tekmovalni mesti).

Po uvodni predstavitvi akademije, smo si v spremstvu dveh študentov ogledali njihovo skladišće, pa studio, casting oddelek, oddelek za animacijo, po katerem so še posebej poznani, kratki animacijski film, vdrli v pisarno dveh sostanovalcev naše vodičke in nasploh postavljali vse mogoča vprašanja. Zelo zelo zelo zelo zelo zanimivo!

Srečno 2009!!!

2009-01-06T01:19:00.014+01:00

Želim vam ekstazno, noro, čudovito in malo odbito leto 2009, ki naj vam da krila, da boste uresničili vse skrite želje in še tako težavne načrte…

Upam, da ste preživeli super počitnice in ste si uspeli nabrati moči za nove zmage!
Takole pa sem uživala jaz…

Potovanje po božičnih sejmih oz. Ninin obisk

2008-12-25T15:33:00.016+01:00

"Najprej nujno potrebujem kavo, ker nisem celo noč niti malo spala na vlaku”, se je glasil sms, ki sem ga dobila v soboto dopoldne. Torej sva si najprej privoščili ogromno skodelico dišeče kave, ki je bila, kot se je izkazalo kasneje, le ena izmed mnogih, ki so sledile v naslednjih petih dneh. Hja, posledica izredno kratkih noči z le malo kvalitetnega spanja!

V Nemčiji so božično-novoletni prazniki daljše počitnice, ki so se začele že v petek in trajajo vse do Sv. treh kraljev. Posledično se je študijsko mestece spremenilo v zgolj turistično, ogromno koncentracijo študentov pa je bilo čutiti le na železniških postajah. S preostalima Norvežanoma (Silje in Espnom), sva odšli na kosilo v mojo najljubšo italijansko restavraciji na Unterstraße, nato pa pregledali praktično vsako ulico v starem delu mesta, naredili ooooooooogromno slik, preverili božični sejem in na koncu še večino trgovin na promenadi.

Čeprav utrujeni, sva se zvečer odpravili ven, na vlaku srečali Andreo in Mario in kar z njima odšli na privatno zabavo medicinske fakultete. Magična beseda ERASMUS dela čudeže in te lahko spravi tudi na razne guest liste;)
Naslednje jutro sva se zbudili nepričakovano zgodaj, v res turoben dan in se odločili, da napraviva sprehod po Philosophen Weg, potem pa odšli kar vse do vrha Heiligenberga in si pogledali nacistični amfiteater (škoda, da je bila megla in sva lahko le ugibali, kako grozljivo-veličastnen je). Zvečer sva skočili še v bližnje mesto Mannheim, preverit, če se božični sejem tam kaj razlikuje od tistega v Heidelbergu:) Dan pa zaključili z enoinpolurno vožnjo nazaj, ki sicer traja 15 min. Še vedno mi ni jasno, kako sva se lahko postavili na napačno stran ceste:S Jao !

Ponedeljek je bil na vrsti ogled Nürnberga, drugega največjega mesta na Bavarskem, znanega predvsem po procesih po 2. sv. vojni, Albrechtu Dürerju in največjem božičnem sejmu v Nemčiji. Do tja sva potovali z Mitfahrzentrale, ki je eden od res najboljših načinov potovanja po Nemčiji, predvsem zaradi tega, ker tu ni avtobusnih povezav in drugič, ker so karte za vlak nesramno drage, če potuješ s počasnejšimi in cenejšimi vlaki pa potovanje traja najmanj še enkrat dlje. Tako sva v Nürnberg prišli veliko prej in s pomočjo Lonely Planeta pogledali vse največje znamenitosti, se vmes ustavili na res super odličnem tajskem kosilu, si kljub dežju pogledali grad in plačali vsaka po 2€ za deževno-megleni razgled na mesto. Zaradi ogromnih razdalj in še bolj počasnih vlakov sva bili doma šele naslednji dan, seveda pa se najin načrt o spanju na vlakih ni uresničil.
Največji problem pri počitnicah je to, da imaš vedno omejen čas in veliko preveč želja, kaj početi in kako izkoristiti vsako prosto minuto. Čeprav že malo utrujeni, sva se v torek odpravili še v Köln, posledično spet preživeli 8 ur na vlakih, vendar vseeno imeli res super dan. Najvišja katedrala v Nemčiji, center mesta prepreden z majhnimi trgi in romanskimi cerkvami, res gromozansko dolga nakupovalna ulica in najboljše predpraznično vzdušje so le ene izmed stvari, ki sva jih doživeli. Pa še srečanje s simpatičnim Mathiasom, ki je bil z Nino ERASMUS v Grčiji in ja, slikanje z zvezdo nemškega talk showa so bili definitivno najboljši trenutki, ki jih ni uničil niti napačen nasvet uslužbenca nemških železnic (ne vem kateri po vrsti:S), ki naju je stal 30€.
Nočno-jutranjo pakiranje nama je spet vzelo dragoceni spanec, nato pa sva preživeli še en dan na vlakih, ki so očitno zamenjali najini posteljiJ Zaključki počitnic: 100% bova morali tak izlet ponoviti, ker imava še oooooooooogromno stvari, ki bi jih radi videli, naslednjič ne smeva pozabiti na lepotni spanec in definitivno napiševa pritožbo o neprofesionalnosti uslužbencev nemških železnic!

It Is Christmas Time

2008-12-15T00:12:00.012+01:00

Tudi v Nemčiji se božično-novoletna evforija začne občutno prezgodaj. Konec novembra so začeli po starem delu mesta obešati prve novoletne okraske in lučke, nato so z vsakim dnem pridno rastle lesene stojnice in nekje do decembra je Heidelberg zasijal v popolnova novi praznični podobi. Omamne dišave kuhanega vina, medenjakov in ostalih slaščič, pomešane s prešerno razpoloženimi obiskovalci božičnega sejma so me popolnoma omehčali, tako da sem kar hitro spremenila svoje mnenje o preditrem začetku prazničnega vzdušja.

Na drsališču pod gradom v spremljavi disco glasbe iz 70.-ih

Zaradi ogromnega števila tujih študentov, ki v veliki večini potujejo domov za praznike, so se božično-novoletne zabave začele ekstremno zgodaj. Na prvo sem šla že za Miklavža, in sicer v WG moje buddy, Frauke. Kot vse zabave v njeni režiji (recimo potapljanje ladijc), je bila tudi ta zelo posebna. Poleg velikega WG kviza ob 23.00 in izmenjave daril ob 24.00 (skratka izredno spontana zabava), smo morali biti tematsko oblečeni. Hvala bogu, da sem v 1€ trgovini našla rogove od jelenčka Rudolfa in mi ni bilo potrebno okrog vratu nositi lista: "Ich bin ein Luser, weil Ich kein Kostum habe". No, so bili pa nekateri zelo izvirno napravljeni, tako da če kdo rabi ideje, jih imam kar nekaj;)

Ostale zabave so se nadaljevale ta konec tedna. V petek smo v kuhinji pripravili SRH Erasmus božično zabavo, s pravo mednarodno večerjo, kuhanim vinom in seveda darili (tokrat brez natančnega urnika, sploh pa z malo zamude. Seveda so se še vedno našli Španci, ki so namesto ob 18.00 prišli ob 21.00 in presenečeno gledali, zakaj smo večino že pojedli, saj so bili prepričani, da se večerje pred 22.30 pač ne je. Hm?!). Midve z Brino sva si zaradi malo slabe organizacije žrebanja morali darilo deliti. En del darila najdete na Silje (točno na njeni glavi) na fotkah, ki sledijo:)

In še naboljši del. Vsi skupaj na skandinavski božični zabavi!

Praznovnanje v angleškem stilu

2008-12-13T15:17:00.011+01:00

Če smo naredili presenečenje že za Charlottin rojstni dan, smo se morali za Jeroma, ki je bil v torek star 21 let, še toliko bolj potrudit. Sploh zato, ker je to v Angliji najpomembnejši rojstni dan in pa drugič, ker se je že en mesec sekiral, koliko je že star.

Ob pomoči Victorja in Matija smo ga malo pred polnočjo spravili pod tuš in se v tem času, opremljeni z baloni, čestitko in darilom - kitaro, splazili v njegovo sobo in v temi hihitajoče čakali, da pride izpod tuša. Potem smo bili priča še triu pesmi: The Lion Sleeps Tonight, ki jo Jerome, Victor in Matija skupaj pojejo pod tušom, kar je zaradi pridušenega smeha skoraj razkrilo naše presenečenje.

V pričakovanju na slavljenca

Seveda smo obvezno preizkusili kitaro in Jeromove pevske sposobnosti:)

Za pravo zabavo so poskrbeli Angleži, in sicer v stilu 50.-ih let (očitno so v Angliji tematske zabave popularne). Glede na to, da nas je Jerome dobesedno nagnal k Denisi, ki nam je naredila frizure in nas stalno spraševal, kaj bomo oblekli, nismo imeli druge izbire kot da si poiščemo temu primerne obleke. Kot vedno smo bile jaz, Brina in Silje, ki je končno lahko oblekla svojo coctail obleko iz 50.-ih let, poleg Jeroma, bolj izjeme:) No pa vseeno! Zabava je bila super, slikce pa sledijo.

Navijaška evforija

2008-12-07T20:26:00.007+01:00

Zadnja dva vikenda sta bila obarvana navijaško.

Prejšnjo soboto smo se končno odpravili na tekmo rugbija, navijat za Jeroma in Howarda z našega študentskega doma. Seveda ni šlo brez obveznega plakata, zaradi česar smo bili skoraj večja atrakcija kot pa fantje na igrišču. In če je kdo ob besedi rugby pomislil na ameriške filme, tisto ni rugby ampak ameriški nogomet! Pravi rugby (po Jeromovo "echter männlicher Sport") je še 10x bolj grob od ameriškega, brez kakršnih koli ščitnikov, čelad, predvsem pa brez pravil o prekrških. Vsaj mi smo dobili tak vtis, glede na grobost igre. Čeprav so mi v glavi odzvanjale Jeromove besede o taktični igri in pravilih ter posnetki z You Tuba, do konca tekme nisem uspela razvozlati pravil.
Moj vtis: rugby = 30 prepotenih, kričečih in preklinjajočih moških, ki tečejo za eno samo jajčasto oblikovano žogo, pri čemer se v primeru, da jo eden uspe ujeti, vsi preostali vržejo nanj, ga pomečkajo, mu po možnosti kaj zlomijo, predvsem pa žoge ne uspejo dobiti, saj nekako kar sama od sebe najde pot skozi kup moških postav ter pade na tla na čisto drugem koncu in v veliko presenečenje vseh.

Seveda smo potem nujno morali še na nogometno tekmo od Viktorja, ki pa sem jo za spremembo v veliki večini dojela:)

MIId

2008-12-07T20:00:00.004+01:00

Kljub temu da se število poznanstev v Heidelbergu z vsakim dnem veča in da posledično primankuje časa za vsa družabna srečanja, poskušam ohranjati stik tudi s tistimi, ki sem jih spoznala takoj na začetku.

Mittelstufe IId je bilo ime naše skupine na septembrskem tečaju nemščine in ker smo se tako ujeli, se še vedno redno dobivamo na tako imenovanih MIId večerih. Najprej smo sprobali maroško kuhinjo, nadaljevali s francosko, potem enkrat pristali na večerji v verigi restavracij Extra Blatt (ker so nam ukinili rezervacijo v suši restavracji:( grrrrrrrr), nazadnje pa ukušali dobrote italijansko-francoske kuhinje.

V sredo smo se za spremembo dobili kar pri Helene v študentskem domu v Neuenheimer Feldu. Skupaj s Chiaro in Paolo so nam skuhale piščanca v limonini omaki s prilogami, za sladico pa pravi italijanski tiramisu. Božansko! Ostali smo prispevali tekoči del večerje, kar je posledično pripeljalo do tega, da se je večerja kot ponavadi zavlekla pozno v noč;) In ja, naslednjič se obeta tajvanska kuhinja. Komaj čakam!

Salsa, salsa ritmo que da vida...

2008-11-30T00:25:00.009+01:00

Potem, ko smo odkrile Denisin talent ličenja in friziranja, smo se odločile, da moramo v petek zvečer nujno ven plesati. Torej smo se končno odpravile na salso, o čemer smo sanjale že natanko dva meseca. Pravi "girls night"!

Denisa sredi dela.

In preobrazba... Se mi zdi, da sem imela nazadnje toliko make-upa, ko sem imela maturanca:)

V Havani

Salse se sicer še nisem naučila (no, razen osnovnega koraka), merenge pa sedaj čisto obvladam;)

Köln here we come!

2008-11-28T00:26:00.008+01:00

Sobotni izleti z AAA so sedaj postali že stalnica. Ne samo, da so idealna priložnost, za spoznavanje novih ljudi, so tudi daleč najbolj ugodna možnost, da si lahko pogledaš mesta v bližnji okolici Heidelberga.

Ta vikend smo se na pot odpravili v nedeljo, in sicer še kar življenjsko uro:) Kar sledi pa je kratko poročilo...

7.00 VSTAJANJE: Po skrajno neprijetnem kričanju dveh mobitelov in ene budilke se končno zbudim. Preventivno potrkam še na Charlottina vrata.

7.30 AVTOBUS: Z napol priprtimi očmi se trudimo ostati budne in se čudimo, da nam je očitno prvič uspelo, da ni nobena od nas zaspala.

7.40 KAVA: Najbolj neprijeten del poti je čakanje na odhod avtobusa na strupenem mrazu. Rešitev: bližnja pekarna v kateri se stiskamo, medtem ko čakamo, da pride naš avtobus in da Charlotte popije svojo kavo.

8.25 ODHOD: Končno se odpeljemo z Bismarkplatza - tokrat je za kasnejši odhod kriv naš vodič, ki si je očitno pozabil vklopiti budilko.

11.30 KÖLN: Prvi pogled skozi okno je čudovit: peščica mostov, ki se raztezajo čez širok in mogočen Ren, v ozadju pa ena najbolj znanih katedral... Sledi sprehod skozi četrto največje nemško mesto ob spremljavi našega neutrudnega vodiča. Šele sedaj spoznamo, zakaj je kljub nagravžno nizkih temperaturah neubčutljiv na mraz - hja prisrčnica dela svoje;) Naslednji dve in pol uri se igramo kitajske turiste in poslikamo praktično vsak kamen. Najprej katedralo, pa nato Fischmarkt, rečno strugo, Ludwig Museum in še nekaj drugih, romanske cerkve, barvite ulice, spomenik pustnemu karnevalu (Köln je znan po največjem pustnem festivalu v Nemčiji, ki traja kar 6 dni), Stari trg, mestno hišo...

14.00 PROSTO: Ko se pogrejemo v eni od romanskih cerkev, s Charlotte in Jeleno naredimo načrt za preostalo popoldne. Najprej pa seveda hrana:) Glede na časovno stisko se tokrat zadovoljimo z McDonaldsom in prekinemo našo tradicijo kebap kioskov.

15.00 KATEDRALA: Po dolgem, napornem in na trenutke klavstrofobičnem vzponu lovimo sapo na vrhu 2. najvišje katedrale v Nemčiji (157,38 m = 500 stopnic).

15.30 MUZEJ ČOKOLADE: Odločitev katerega od muzejev si bomo pogledale, je bila čisto enostavna:))

17.00 KÖLSCH: Je jezik, ki ga govorijo v Kölnu in okolici, je vrsta piva in je način življenja. Me smo se prepričale o njegovem drugem pomenu.

17.30 ODHOD: Seveda je bilo časa premalo, da bi si lahko pogledali vse, kar bi si želeli. Vseeno pa smo preživeli super dan! Trdno odločeni, da se ponovno vrnemo, smo zapustili zasneženi Köln.

Sneg!!!!!!!!!!!!!!!

2008-11-22T14:11:00.004+01:00

Takole nas je danes ponoči presenetil sneg. Torej obvezno kepanje, plesanje po snegu, lovljenje snežink...

Oriental Flow

2008-11-22T13:43:00.007+01:00

Courtney je že od septembra naprej pridno hodila na Bauchtanz in vadile vse zame čisto neizvedljive gibe. Z izjemo na zabavah in pa enkrat v maroški restavraciji, pa je še nismo videli plesati. Ker je tudi Brina navdušena trebušna plesalka in seveda predvsem zaradi Courtney, smo šli včeraj na res dolgo predstavo orientalsikih plesov v Karlstorbahnhof.

Čeprav sem bila na začetku skeptična, sem se imela odlično. Nekaj točk je bilo res norih (predvsem Tribal Fusion ples), Courtney je odplesala en hud solo, par oblek tako grozno kičastih, da sva se z Brino samo spogledovali, nekaj punc pa... no ja, bodo še malo vadile. Celoten vtis je bil odličen: različne zvrsti orientalskih plesov, plesalke vseh starosti (najstarejša je imela 60 let) in pa vseh narodnosti. Na koncu smo se jim še vsi pridružili na odru in nerodno migali z boki. Ah, pa saj me nihče ne pozna:)

vse punce z učiteljico Chryssanthi

in Courtney

Vse najboljše, Charlotte

2008-11-22T13:13:00.003+01:00

November je očitno poleg filmov prepreden še z rojstnimi dnevi. Ne samo doma, tudi tukaj vsak teden kupujemo darila in pišemo voščilnice. Najprej je bila 20 let stara moja soseda Denisa, v torek pa še Charlotte.

Torej smo ji pripravili presenečenje (glej sliko). Jaz in Jelena sva se zvečer podali na ekspedicijo, kako najbolj neopazno ukrasti prometni znak, ki si ga Charlotte tako želi. Baje zaradi super napisa v nemščini, ki ga jaz niti najbolj ne razumem:) Te germanisti imajo res poseben smisel za humor! Potem pa smo se vsi Erasmusi zbrali v moji sobi, ji sestavili čestitko in ji ob polnoči zapeli vse najboljše. Naslednji dan pa zabava!!!

Najbolj norih 48 ur

2008-11-18T01:22:00.005+01:00

Če me slučajno kdo ta vikend ni srečal, kako hitim iz ene zabave na drugo, iz lokala v lokal, iz kave na kavo, iz ene trgovine v drugo, je to zato, ker sem bila doma natanko 48 ur. Za vse, kar bi rada počela in s kom bi rada poklepetala, tako na žalost ni bilo časa. Obljubljam pa, da bom za praznike ostala malo dlje, tako da bo čas za vse stvari in za vsakogar.

V petek sem tako takoj iz letališča padla v napete zadnje priprave za 50-letnico, razlog zaradi katerega sem sploh prišla domov. Čeprav se v soboto ob 5h zjutraj z mojega zaspanega obraza ni dalo razbrati, da je bila zabava odlična, sem se imela prav izvrstno. Naslednjič si moram samo zapomniti, da pod nobenim pogojem ne smem iti na Lady`s Night, če imam zjutraj navsezgodaj letalo proti domu:)

Sobota je bila rezervirana za kavice in nakupovanje, pa družinsko kosilo, kino itd. V stilu, bilo je kratko, ampak sladko, sem se v nedeljo dopoldan po zajtrku pri še eni slavljenki na žalost morala posloviti in odleteti nazaj.

LIFFe po heidelberško

2008-11-17T22:56:00.006+01:00

Eden izmed razlogov, zakaj imam rada november, je vsekakor vsakoletni mednarodni filmski festival LIFFe. Če čas in denar ne bi bila ovira, bi verjetno vsak dan dežurala v CD-ju:) Najprej vedno skrbno preučim program, nato si "pomarkiram" potencialni izbor filmov, ki ga potem uskladim s svojim urnikom in nazadnje trepetam v vrsti, da izbrani filmi niso že razprodani.

Ko sem že mislila, da bom morala letos to tradicijo opustiti, sem v knjižnici nehotete opazila program za 57. mednarodni filmski festival Mannheim-Heidelberg. Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! Super, torej ne bom ostala brez novemberske doze filmskih užitkov.

Presenečeno sem ugotovila, da navdušenja ne moram deliti z ostalimi, tako kot doma:S Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da sem si sama izbrala katere filme in kdaj jih želim videti (seveda se je moje maksimalno število štirih filmov razširilo na dokončno pogledanih sedem). Za vsak slučaj sem izbor posredovala še ostalim, ki so nato z vsakim dnem, ko je šotor na Universität Platzu rastel, postajali tudi vedno bolj navdušeni. Filmfestival v Heidelbergu se sicer kakovostno ne more primerjati s slovenskim, vseeno pa je utrip festivala preplavil celotni stari del mesta. Kot sem že omenila, so na Uni Platzu postavili ogromen šotor z veliko dvorano in preddverjem, kjer so potekale razne okrogle mize in pogovori. Poleg tega so filme vrteli še v Kinu Schloss na Hauptstraße, do katerega je vodila s svečami osvetljena rdeča preproga, in v kinu Studio Europa.

Mene je daleč najbolj navdušil glasbeno dokumentarni film Carlosa Saure- Fados, čeprav je bil to že tretji film v tistem večeru. V nedeljo sem namreč naredila nekakšen filmski maraton:). Pri prvem dokumetarcu o življenju otrok po svetu, Another Planet - Masik Bolygo, sta se mi pridružila Brina in Matija, drugi film Baby Formula pa sem si pogledala s Courtney in njenimi prijateljicami (skrajno neumen film, pri katerem sem se komaj zadrževala, da nisem pobegnila z dvorane). Kar zabaven film je bil tudi španski A Bit of Chocolate z Daniel Brühlom (to je tisti, ki je igral v Goodbye Leninu). Še bolj zabavna pa je bila vsa zmeda pred začetkom, saj sem namreč 100% prepričana, da film igra v Kinu Schloss, šele ob začetku napačnega filma ugotovila, da pravzaprav igra v Studio Europa in seveda postavila rekord v vožnji s kolesom. Festival sem zaključila s filmom Prognoza, ki prikazuje nenavadno ljubezensko zgodbo vpeto v vprašanje identitete med balkanskimi narodi in prikazuje problem povojne travme in zamer na Balkanu na neobljudenem turškem otoku. In na koncu še najslajše, ogled Gomorre na LIFFu, nabito polna Linhartova dvorana, noro vzdušje in zastonj koktaili;).

November je za te stvari...

Ko Halloween zasenči dan reformacije

2008-11-04T23:44:00.008+01:00

Medtem ko ste v Sloveniji uživali v podaljšanem vikendu, smo v Nemčiji (no vsaj v veliki večini nemških dežel) v petek zjutraj vstali prav tako zgodaj kot vse poprejšnje dni in se s priprtimi očmi odpravili (točneje odkolesarili) na predavanja. Res ne razumem, zakaj v Nemčiji dan reformacije ni državi praznik. Sploh če pomislim, da je bil prav Luter tisti, ki je na cerkvena vrata nabil 95 tez... Hm???

No ja, kakorkoli. Če 31. oktober ni dneva prosti dan, pa je tu še druga možnost za praznično vzdušje - točneje ameriški praznik Halloween. V skrajni sili je tudi to (čeprav navadno nisem ravno navdušena nad uvoženimi in skomercializiranimi ameriškimi prazniki) super razlog za še eno zabavo.

Končno smo uresničili svoje želje po mehiški večerji (Italijani so seveda kljub temu prisegali na svojo pasto, tako da smo imeli dva menija) in si v kuhinji pripravili pravo pojedino. Kot veste, nisem niti navdušena niti spretna kuharica, samo če pripravljaš večerjo še z dvema norvežankama, ki v najboljšem primeru znata naresiti pire iz praška, moraš pač prevzeti vlogo glavne kuharice, organizatorke nakupovanja, krašenja mize, serviranja in še kaj bi se našlo:)))

Večerja se je potem spremenila v večer koktailov, s prihodom Angležev pa v pravo Halloween party z maskami in petardami (?). Po obiskih različnih Halloween partyjev v študentskih domovih v centru mesta, smo tako kot vedno pristali v našem najljubšem baru Destile (malo spominja na Downa) in seveda ostali, dokler nas niso pospremili skozi vrata:)

mmmmmmmmmm..... Silje, Pablo in njegova punca

Tale ananas prov zmaga!

Jelena (mogoče kot panda), Frederico (drakula), Beattrice (razdvojena osebnost) in Pablo (hm, kdo bi vedel... pač umetniška svoboda)

Silje, Stine in jaz v Destile (ne, jaz ne predstavljam ničesar, črna packa na mojem licu je samo posledica Charlottine maske in tega, da se je ob vsaki priložnosti prav z veseljem podrgnila obme. Na koncu sem imela jaz več make-upa kot pa ona)

Razglednica z Weimarja

2008-11-02T11:18:00.009+01:00

Se oproščam za zamudo... Ampak mednarodna pošta potrebuje malo dlje:)

SALVE

Lepe pozdrave iz kulturno/zgodovinsko obarvanega Weimarja. Sedeža prve demokratične republike po 1. sv. vojni in prve ustave (Weimarska ustava), domovanja številnih znanih kulturnikov (Goetheja, Schillerja, Bacha, Herderja, Liszta, Nietzscheja, Kandinskega, Kleeja...), začetka Bauhaus šole in središča temačne nemške zgodovine v 2. sv. vojni.

Po sprehodu skozi mesto, kosilu v kitajski restavraciji, smo si popoldne pogledali še Goethejevo hišo.

Narodno gledališče s kipoma Goetheja (na levi) in Schillerja (na desni)

Glavni trg - v ozadju mestna hiša, spredaj pa Pin-Chao s Thüringer Rostbratwurts

Poskoki pred Goethejevo poletno rezidenco

Goethejeva hiša v kateri je preživel 50 let do njegove smrti leta 1832

Buchmesse

2008-10-23T09:33:00.013+02:00

Največji knjižni sejem na svetu se vsak oktober naseli v ogromne hale frankfurtskega sejma in v petih dneh postreže z vsem kar je svet knjig doumel preteklo leto. Zadnje dva dni sejem končno odpre vrata tudi širši publiki. Glede na to, da je Frankfurt oddaljen le dobro uro vožnje z vlakom, je bil naš obisk seveda neizogibna nujnost.

Profesionalno vodstvo je prevzel Pin Chao in nam vsem interesentom poslal mail s programom - odhodi vlakov, urnik ogleda sejma:) in znamenitosti Frankfurta. Aritokratska odločitev, da gremo že nekaj čez sedmo uro zjutraj, se je nenazadnje izkazala za izredno modro, kar smo ugotovili takoj, ko smo se z zadnjimi močmi zbasali v neživljenjsko polno podzemno železnico. Naša vprašanja, na kateri postaji moramo izstopiti, so seveda izpadla skrajno neumna, saj je bila nepregeldna reka ljudi namenjena v isto smer. Torej smo se prepustili, da nas je ponesla po tekočih stopnicah do enega izmed vhodov in v notranjost knjižnega raja.

Kmalu nam je postalo jasno, da nas vseh sedem ne bo moralo ostati skupaj, zato smo se razbili v dve skupini: slovensko-grško navezo (jaz, Brina, Eneja in Michael) in tajvansko-ameriško ter se odločili, da se raje dobimo na kosilu. Več kot deset ogromnih razstavnih prostorov pomeni, da si je pač nemogoče pogledati vse v enem dnevu. Najprej smo se sprehodili med stojnicami mednarodnih založnikov, seveda našli tudi slovensko, nabrali nekaj promocijskega programa in poklepetali s predstavniki. Slovenska gosta sta bila to leto Boris Pahor in Milan Dekleva, ki je imel kasneje tudi predavanje.

Ogled strokovne literature nas je kar malo razočaral, vsaj kar se tiče pravnega področja, zato smo se raje preselili v spodnje prostore z literaturo. Presenečeni nad tem, da se ne da ničesar kupiti (prodaja knjig poteka le zadnji dan), smo se nato podali mimo neštetih založnikov, postali ob dobrih knjigah, ob kakšen znanem avtorju, ki je podpisoval/a svojo novo knjigo, se sprehodili skozi razstavo o izdelavi in tiskanju papirja, z zanimanjem pregledali obsežno zbirko zvočnih knjig, sem in tja naleteli na kakšno predavanje, pogovor ali branje knjig, pridno nabirali propagandni material in se mastili s ponujenimi sladkarijami.

Letošnja častna gostja sejma je bila Turčija, kateri je bil posvečen razstavni prostor v osrednji zgradbi - forumu. V pritljičju so postregli z razstavo o turški kinematografiji ter vsak dan predvajali najboljše od turških filmov, zgoraj pa z zbirko najpomembnejših turških knjig. Neprestano so se odvijala tudi številna predavanja na temo turške literature, integracije Turčije v EU, gospodarskih razmer, pa o zagotavljanju človekovih pravicah in pravic manjšin...

Totalno izmučeni od množice ljudi, s pajčevinami v trebuhih in z bolečinami v nogah smo se odločili, da je vsega občutno preveč za en dan in odšli v Frankfurt, kjer sem si po celem dnevu med knjigami končno lahko tudi eno kupila!

Biti ERASMUS = potovati

2008-10-18T00:14:00.032+02:00

Ne, nisem se izgubila v Heidelbergu, ni me ugrabil podvodni mož, nisem ostala brez interneta (no skoraj), niti me ni odpeljal princ na belem konju:)

Za tale "krajši" premor je delno kriv začetek faksa, ki je bil, zaradi usklajevanja urnikov, obiskovanj povprečno treh predavanj na dan, grbančenja čela in napenjanja možganov pri pisanju zapiskov, sestavljanja Learning Agreementa, iskanja literature in poceni kopirnic, začetka tečaja nemščine, dokaj stresen. Panika ob ugotovitvi, da lahko razumem le dobro polovico spredavane snovi, pa se je tudi polegla ob trditvi enega od profesorjev, da bomo Erasmus študentje deležni bolj freundlichen Noten:D

No, in da ne pozabim glavnega vzroka! Rdečo nit prejšnjega tedna, POTOVATI, je začrtal večerni sms s povabilom o nočnem obisku Frankfurta. In smo šli! Štirje Slovenci: Uroš, Tomaž, Eneja in jaz na večerni sprehod po praznih ulicah finančne prestolnice, si nahitro ogledali tistih nekaj turističnih znamenitosti, muzeji so bili žal ob 1h ponoči zaprti:), se slikali pred vhodom v borzo in končno pustili Tomaža v njegovem novem stanovanju.

V torek je bilo seveda samoumevno, da se morajo izleti nadaljevati. Tokrat smo se na pot odpravile Brina, Jelena in jaz in se po treh urah vožnje z vsemi mogočimi regionalnimi vlaki znašle v prečudovitem univerzitetnem mestu - Tübingen. Tako kot Heidelberg leži tudi Tübingen ob reki Neckar, in sicer južneje od Stuttgarta. Pisane hiše, okusno urejeni cvetlični aranžmaji, ogromno študentov, otok sredi reke z veličastnim drevoredom platan, grad s pogledom na Altstadt, stare lesene hiše, rečni kanali, ki se vijejo skozi ozke uličice, pešpot ob reki in veličastna mestna hiša so le ene izmed stvari, ki Tübingenu dajejo dušo. Me smo se v mesto zaljubile na prvi pogled, naslednje pol ure vzdihovale oooooooooo, uuuuuuu, uuuaaauuuuuu, posnele občutno preveč slik, pregledale vsako najmanjšo ulico, našle mesto, kjer naj bi Goethe bruhal:), nekaj časa posedele v lokalni prodajalni kebaba, (v bistvu nam je bilo tako všeč, da smo ostale skoraj 2 uri in so nam potem postregli še s čajem) se nastavljale soncu v mestnem parku, si na koncu privoščile še sladoled (ena izmed stvari, ki je tu cenejša kot doma, le 80 centov) in se proti večeru odpravile domov.

Prvi pogled na stari del mesta

Znan prizor?? :)

Glavni trg

V četrek se je naša odprava povečala na 7 članov. Tokrat je bil na vrsti Stuttgart oz. mesto Mercedes-Benza in malo manj znanega beerfestivala. Vsekakor pa to ni vse, kar ponuja Stuttgart. Mi smo se najprej na turističnih informacijah oborožili z zemljevidi in nato sledili rdeče zarisani poti, ki nas je (sicer malo nelogično in po ovinkih, samo če je tako narisano, je temu pač treba slepo slediti) peljala skozi kraljeve parke do mestnega gledališča, čez grajski trg s pogledom na stari in novi grad, preko nakupovalne ulice do Schillerplatza in do res okusno prenovljene gotske cerkve, skozi mamljive vonjave tržnice do mestne hiše in nato še v mestno galerijo. Na žalost smo imeli čas le za obisk stalne zbirke, se pa do konca januarja definitivno vrnemo na ogled razstave Matissa.

Oboroženi z zemljevidi, vodiči in fotoaparati

Mestna hiša

Teden izletov sem zaključila z organizirano ekskurzijo v Freiburg in Schwarzwald v režiji AAA (Akademisches Auslandsamta). V soboto je bil eden najlepših jesenskih dni in torej kot nalašč za ogled najtoplejšega mesta v Nemčiji. Freiburg je poleg navedenega tudi idealno izhodišče za ogled in raziskovanje Schwarzwalda ter drugo najstarejše in eno največjih univerzitetnih mest v Nemčiji. Največja značilnost so prav gotovo kanali vode speljani po celem mestu, ki se na določenih mestih povečajo v prava mala jezera. Tu je nekaj časa preživel tudi Erazem Rotterdam, pohvalijo pa se lahko z ogromnim samostanom in nasploh prijetno atmosfero.
Ostanek starih mestnih vrat

V ozadju se vidi kanal, ki pa je na žalost prazen. Tega ni znal razložiti niti naš veleumni vodič!

Popoldne smo si pogledali še muzej na prostem, ki prikazuje življenje v Schwarzwaldu (kmetije torej). Midve z Brino sva si ga raje pogledali sami, ker je imel naš vodič izjemno rad dolgovezne razlage vsakih najmanjših podrobnosti.

In zaključek? Ga ni. Potovanja se nadaljujejo, upam da v čim večjem številu:). Jutri potujem ponovno v Frankfurt, tako da reportaža sledi v kratkem!

(Dis)Orientierungstage

2008-10-04T20:04:00.007+02:00

Razlog, zakaj se kar nekaj časa nisem oglasila, je definitivno prihod novih Erasmusov in ostalih tujih študentov. Nov val izgubljenih in sprva malo negotovih študentov se je dotaknil tudi našega bloka oz. točneje našega nadstropja. Trkanje na vrata v presledkih 15-ih minut in nešteto vprašanj tipa, kje je najbližja trgovina, kako dobiti net, kaj je to imatrikulacija, kateri busi vozijo do centra, kam se gre zvečer, kje je kakšen poceni frizer, kako razložiti, da želiš samo malo skrajšati svojo frizuro pri straneh in če so moški frizerji ločeni od ženskih (zadnja 3 vprašanja niso ravno tipična, so mi pa bila zastavljena in sem si po svojih najboljših močeh poskušala izmisliti čim bolj verjetne odgovore), so postali stalnica.

Od ponedeljka do srede so nam v sklopu univerze pripravili uvodni program, ki je bil sestavljen iz obveznih pozdravnih govorov, seznanitve z našimi fakultetami, vpogleda v delovanje univerzitetne knjižnice in seveda spoznavanje Heidelberga s pomočjo zabavne kviz igrice. Naša skupina (Silje, Brina, Gilles, Jael in jaz) je brez prave konkurence zmagala in si priborila enodnevni izlet v režiji Akademisches Auslandsamt-a:)!

Uvodni dnevi so se seveda zaključili s Kneipetour in uvrstitvenim testom v četrtek, po katerem bom verjetno pristala v Grundstuffe:S

Petek oz. dan nemške enotnosti smo izkoristili za čiščenje in krst naše kuhinje, ki sicer kljub oddaljenosti in pomanjkanju pečice vsebuje vse tisto, o čemer smo sanjali en mesec.

Izkupiček tedna: nešteto novih poznanstev, pridobitev interneta (ob "manjši" pomoči cimra iz 9. nadstropja), sestava predmetnika in izbor športnih aktivnosti, vpis v tečaj nemščine (zelo pomembno:)) in seveda kuhinja!!!

Heidelberger Herbst

2008-10-04T11:03:00.014+02:00

Heidelberger Herbst, das gröste Altstadtfest oz. krajša in boljša različica Kranjske noči, je največji dogodek v Heidelbergu, ki se zgodi vsako zadnjo soboto v septembru. Celotni stari del mesta ostane zaprt za promet, po ulicah pa se vali nepregledna reka ljudi: turistov, študentov, domačinov...

Za spremembo je bilo vreme celoten konec tedna prijetno toplo in sončno. Torej, kot nalašč za sprehajanje po labirintu uličic in trgov, pohajkovanje po bolšjem sejmu, postajanju ob predstavah uličnih umetnikov in poslušanje glasbe. Pestra ponudba različnih sejmov, kulturnih in otroških prireditev ter številnih koncertov ni pustila lačnega prav nikogar.

Mene je najbolj presenetil izbor bandov, saj sem glede na izkušnje slovenskih festivalov na glavnem odru pričakovala glasbenike kova: Foxy Teens, Saša Lendero, Werner, Peter Grašo, Kingstoni in podobnih. Če imaš seveda srečo, in se organizatorji potrudijo poseči po malo bolj kvalitetnih skupinah, pa lahko v najboljšem primeru poslušaš koncert Big Foot Mame ali Šank Rocka. No, tu je situacija povsem obratna. Na prav vseh odrih so se čez cel dan razvrstili rock bendi. Noro! Vse od rocka, ki že meji na pop do najbolj alternativnih in punk smeri.

Utrujena od pohajkovanja sem se s Claire in Helen preselila na dvorišče Marstall Mense, kjer so zvečer igrali The Wright Thing (očitno ena najpopularnejših skupin tukaj), njihov repertoar pa je obsegal predvsem stare rock hite, kar je pomenilo, da sem bila naslednjega dne brez glasu.

Ko sem že mislila, da se je noč zaključila, sem se sredi noči spet usedla na kolo in odpeljala proti centru. Preizkusila še nekaj novih barov, se precej dobro spoznala z zelo "poštenim" sirijskim lastnikom lokala in v dopoldanskih urah vsa lačna pomagala skuhati neko francosko jed, katere imena se ne morem spomniti:) Precej posrečen in povsem nepozaben dan-noč-dopoldne:D!

Geburtstagsparty

2008-09-24T15:30:00.013+02:00

Takole polna daril, čestitk in sladkarij je izgledala moja mala mizica po praznovanju RD-ja. Najprej en velik HVALA za vsa vaša voščila preko mailov, facebooka, sms-ev, klicev, preko dobre stare pošte ali pa telepatsko:). Res ste mi polepšali dan!

Ker vas verjetno zanima, kako sem preživela rojstni dan, je tukaj nekaj fotk iz zabave v moji ekstra veliki sobici. Poskus: "Koliko ljudi se lahko zbaše vanjo?", je bil neverjetno uspešen, število pa se je ustavilo nekje med 15 in 20:D Lahko si predstavljate, da nismo ravno plesali... No, sva pa zato jaz in Matevž vse ostale naučila, kaj so to "slammerji", kar sem potem naslednje jutro malo obžalovala. Po izpraznitvi zalog smo se odpeljali na drugi konec mesta, ker je v treh WG-jih (Wohngemeinschaften) potekala Erasmus zabava.

Malo kasneje kot običajno, sem se naslednje jutro pridružila sošolcem na tečaju in dobila super čestitko. Potem so me posadili na stol, mi zapeli nemško pesem (pozabila kako gre) in ob vsakem vzkliku "hoch", so me vsi fantje s stolom vred dvignili v zrak! Baje nemški običaj, ki pa se je meni zdel, glede na to, da imamo le tri fante, dokaj grozljiva izkušnja.

Vikend sem preživela z družino, dobila torto, svoje staro kolo, ogromno hrane ter kuhinjsko ploščo, tako da sem sedaj za nekaj časa preskrbljena.

Evo in še slikovno gradivo:

Začuda je v Heidelbergu nemogoče dobiti navadno torto, tako da so mi namesto nje prinesli pecivo.

Moje sošolke: Hsin-Yu (Tajvan), Paola (Italija), Chiara (Italija), jaz, Helene (Francija) in Claire (Anglija)

Espen (Norveška) in Matevž

Moj razred - MIId: Lehrerin Christiane, Helene, Paola, Maksim (Ukrajina), Courtney (Avstralija), Claire, Bogi (Romunija), Adil (Maroko), Chiara, Loay (Savdska Arabija), jaz in Marta (Poljska) ter Hsin-Yu

Ela, Alles gute zum Geburtstag!

2008-09-19T00:00:00.003+02:00

Predrzno izbrabljamo administratorske pravice, da Eli tudi v njenem spletišču zavriskamo glasen "Vse najboljše" in ji v imenu širšega bralstva zaželimo kar najlepše leto v nemških logih.

Draga Ela, svoji številčno poetični obletnici prijetno (in konkretno) nazdravi v novem mednarodnem prijateljskem krogu, drugo leto pa se le vrni, da elektronsko zdravljico skupaj ponesemo v oprijemljivejše agregatno stanje!

Prijatelji

Ich lerne, Du lernst, er/sie/es lernt… Deutsch

2008-09-16T15:04:00.001+02:00

Ker študij prava ni sestavljen iz številk, neznank, enačb, ter zanj prav tako še nihče ni izumil kakšne super matrike, se bom pri razumevanju tekstov morala zanesti zgolj na moje skromno gimnazijsko znanje nemščine, ki sestoji predvsem iz lekcij o naročanju hrane, kupovanju obleke, rezervaciji počitnic, nemških subkullturah in uličnih umetnikih (vsi tisti, ki ste 4 leta delali po Themen Neu, veste o čem govorim:)).

Da bi se strah in panika polegla, sem se vpisala v enomesečni pripravljalni tečaj nemščine. Iz tega razloga se sedaj vsak dan ob sedmih skobacam iz tople postelje ter od 8.30 do 13.00 s preostalimi "sotrpini" odkrivam lepote nemške slovnice in besedišča. Začetni elan in navdušenje ob prvih vidnih napredkih, sta kmalu poniknila ob poglobitvi znanja Präterituma, Perfekta, Passiva, Konjuktiva II., nominalizacije ter rekcije glagolov. Skratka nečesa, zaradi česar sem sedaj 100%, da moja nemščina ne bo nikoli presegla ravni povprečnega prodajalca kebaba.

Ne glede na moje mešane občutke in dvome, je tečaj definitivno eden boljših, kar sem jih kdaj obiskovala. Duhomorno učenje gramatike in pregledovanje domače naloge obe profesorici izkoristita za podajanje novega besedišča ali učenje nemških pregovorov, preostali čas pa zapolnita z igranjem igric, iskanjem aktualnih novic po časopisih in pisanjem TV-dnevnika, gledanjem filmov, poslušanjem pesmi… Poleg rednega programa nam v popoldnevih nudijo še literaturni in filmski seminar ter občasne koncerte nemške klasične glasbe, kar s pridom izkoriščam za poglobitev svojega znanja in seveda spoznavanje novih študentov. Teh je ta termin res ogromno, vseh skupaj nas je baje čez 270!!! Prav zanimivo je tako med odmorom opazovati skupine Italijanov, Špancev, Norvežanov, Belgijcev, Francozev, Poljakov, Ukrajincev, Angležev, Američanov, Japoncev, Maročanov, Avstralcev in drugih, kako med sabo navdušeno klepetajo v polomljeni nemščini in pridno uporabljajo pred kratkim naučeno besedišče ter že vsem dobro poznane besede: tschuss, bis bald, sehr komisch, super…

Neckarwiese

2008-09-12T18:01:00.000+02:00

Da skozi Heidelberg teče reka, sem vedela že prej, čeprav se njenega imena nisem mogla nikakor zapomniti. Odkar sem tukaj, to ni več problem, saj je namreč reka Nekar središče vsega dogajanja in pravi raj za vse tiste, ki potrebujejo počitek in oddih od hektičnega življenjskega ritma.

Vsako popoldne se na travnate bregove reke odpravijo družine, pari, predvsem pa študentje (torej mi) in nato preostanek dneva preležijo v travi ob na hitro sproviziranem pikniku brez žara, saj le-tega ni več mogoče kupiti, ker je baje sezona piknikov že mimo.

Poleg poležavanja v travi, reka in njena obala ponujata tudi številne druge alternative. Ribolov, veslanje, jogging ter hoja po urejeni sprehajalni stezi, metanje frizbija, igranje odbojke ali nogometa so le ene od njih.

Mein neues Zimmer

2008-09-08T14:57:00.000+02:00

Mojo sobo na Partizanski je za eno leto nadomestila 11m² velika rezidenca v sedmem nadstropju na Bonhoeferstrasse 13, v eni od stanovanjskih stolpnic SRH Holding v zahodnem delu Heidelberga z imenom Wieblingen.

Razočaranje ob novici, da nisem uspela dobiti sobe v enem od študentskih domov v centru, se je še stopnjevalo, ko sem tik pred odhodom izvedela, da si bom kopalnico delila z ostalimi v moji etaži, da ni internetne povezave in da kuhinja na žalost ni na razpolago. Še sreča, da sem brezvezno paničarjenje odložila do prihoda v Nemčijo. Doma se namreč vse sliši 100x huje, kot se potem dejansko izkaže!

Oddaljenost od starega dela mesta sploh ni problem, saj so avtobusne povezave še kar pogoste (no, razen če greš ven med tednomJ), poleg tega pa malo rekreacije v obliki pol-urne hoje tudi ne škodi. Prednost bivanja na obrobju mesta je prav gotovo nižja cena najemnine... no in seveda narava. V bližini teče reka Neckar ob njenih bregovih pa se vije sprehajalna pot, ki vodi prav do centra mesta. Skupna kopalnica je ekstremno čista, če upoštevaš število ljudi, ki jo uporablja, v sobi pa imam celo umivalnik. Internet sem prav tako že naročila in ga dobim enkrat konec meseca. Največja pomankljivost je le odsotnost kuhinje, ampak sem se tudi na to že navadila. Med tednom se tako ali tako cele dneve zadržujem nekje v centru tako kot velika večina študentov. Tam pa se nahajajo približno 4 menze z veliko izbiro kosil, za katera je treba odšteti zgolj 3 do 5 EUR. Torej manj, kot če bi morala kuhati sama.

S pomočjo daril, ki sem jih dobila pred odhodom, trgovine Vse po 1€, ki sem jo našla na Hauptstrasse, oh in sploh hude IKEE ter celovikendske (ta beseda verjetno ne obstaja, pa vseeno) čistilne akcije je soba koncno postala moja!

Rezultati so vidni na spodnjih slikah:

Prej in...

potem

Pa se razgled z mojega okna

Kneipentour oz. ogled lokalnih oštarij (vsaj tako piše v slovarju)

2008-09-05T20:48:00.001+02:00

Uvod v nočno življenje v Heidelbergu sem skupaj s sosedo iz Norveške in skupino italijanskih študentov fizike napravila že v ponedeljek zvečer, kar je seveda pustilo določene posledice v obliki primankljaja spanja čez celotni teden... Kljub temu smo včeraj, skupaj z ostalimi Erasmus študenti, okupirali skoraj vse bare na Unter Strasse in z veseljem ugotovili (eni bolj, drugi manj), da so cene piva in ostalih pijač dokaj dostopne študentskim žepom:D

In še nekaj fotk...

VERRÜCKTE ERSTE TAGE

2008-09-03T17:26:00.002+02:00

Za blog, ki ga pravkar berete, je kriva Pina, zato ne odgovarjam za številne slovnične napake in razna čreva, ki jih boste lahko prebrali v tem letu:D Se bom pa maksimalno potrudila in čim bolj ažurno beležila vso dogajanje na 10-mesečni izmenjavi v Heidelbergu.

Da je vsak začetek naporen, vemo vsi, če pa se moraš poleg tega soočati še s sporazumevanjem v tujem jeziku, s presenečenjem ob vstopu v študentsko sobo v kateri so prej živeli pujsi, z dejstvom, da nimaš interneta in da boš moral nanj čakati približno 4 tedne, pa je celotna situacija še bolj naporna in utrujajoča. Razne imatrikulacije, registracije in prijave začasnega bivališča, vrste pred uradom za tuje študente, urejanje zdravstvenega zavarovanja, odpiranje nemškega bančnega računa, iskanje najboljšega internetnega ponudnika in ugodnih prepaid telefonskih kartic so glavne stvari, ki so me zaposljevale pretekle tri dni.

Enako zbegano se počuti tudi preostalih 5.400 tujih študentov, ki vsako leto obiščejo mesto Heidelberg, ki je poleg največjega soda za shranjevanje vina, znano po eni od najstarejših univerz v Evropi, t.j. Ruprecht-Karls-Universität, ki je bila ustanovljena leta 1386 in na kateri se izobražuje preko 27.000 študentov. Da gre za univerzitetno mesto, čutiš na vsakem koraku. Kamorkoli pogledaš, naletiš na skupino mladih, ki zbegano pogledujejo na zemljevid in se sporazumeva v mešanici nemščine in angleščine, kar občasno pospremi še z zanimivim kriljenjem z rokami. Prav tako je mesto prepredeno z različnimi fakultetami in instituti, Studenten-wohnheimi, 4 menzami, knjižnicami, majhnimi trgovinicami, knjigarnami, cd-shopi, internet caffe-ji, kinodvoranami, restavracijami s celega sveta in bari, kjer so cene dokaj prilagojene študentskim žepom.

Ni se težko zaljubiti v mesto, ki praktično diha s študenti... No, vsaj jaz sem se:D

Bis bald!!!

Willkommen!

2008-09-01T01:29:00.000+02:00

Čeprav Ela morda res ni v zajetni skupini internetnih odvisnežev, ki virtualni paralelni svet potiskajo pred "RL", ji pobeg v inozemstvo narekuje posvojitev nekaj novih življenjskih veščin in komunikacijskih prijemov za ohranjanje čiste zveze na destinaciji Heidelberg-Kranj.

Zaskrbljen prijateljski krog ji tako v roke potiska spletno pero v obliki lastnega bloga in nestrpno pričakuje, da ga pomoči v črnilo nemških doživetij, kulturnih šokov, popotovanj in vsakodnevnih prigod.

Prijatelji