LIFFe po heidelberško

Eden izmed razlogov, zakaj imam rada november, je vsekakor vsakoletni mednarodni filmski festival LIFFe. Če čas in denar ne bi bila ovira, bi verjetno vsak dan dežurala v CD-ju:) Najprej vedno skrbno preučim program, nato si "pomarkiram" potencialni izbor filmov, ki ga potem uskladim s svojim urnikom in nazadnje trepetam v vrsti, da izbrani filmi niso že razprodani.

Ko sem že mislila, da bom morala letos to tradicijo opustiti, sem v knjižnici nehotete opazila program za 57. mednarodni filmski festival Mannheim-Heidelberg. Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! Super, torej ne bom ostala brez novemberske doze filmskih užitkov.

Presenečeno sem ugotovila, da navdušenja ne moram deliti z ostalimi, tako kot doma:S Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da sem si sama izbrala katere filme in kdaj jih želim videti (seveda se je moje maksimalno število štirih filmov razširilo na dokončno pogledanih sedem). Za vsak slučaj sem izbor posredovala še ostalim, ki so nato z vsakim dnem, ko je šotor na Universität Platzu rastel, postajali tudi vedno bolj navdušeni. Filmfestival v Heidelbergu se sicer kakovostno ne more primerjati s slovenskim, vseeno pa je utrip festivala preplavil celotni stari del mesta. Kot sem že omenila, so na Uni Platzu postavili ogromen šotor z veliko dvorano in preddverjem, kjer so potekale razne okrogle mize in pogovori. Poleg tega so filme vrteli še v Kinu Schloss na Hauptstraße, do katerega je vodila s svečami osvetljena rdeča preproga, in v kinu Studio Europa.

Mene je daleč najbolj navdušil glasbeno dokumentarni film Carlosa Saure- Fados, čeprav je bil to že tretji film v tistem večeru. V nedeljo sem namreč naredila nekakšen filmski maraton:). Pri prvem dokumetarcu o življenju otrok po svetu, Another Planet - Masik Bolygo, sta se mi pridružila Brina in Matija, drugi film Baby Formula pa sem si pogledala s Courtney in njenimi prijateljicami (skrajno neumen film, pri katerem sem se komaj zadrževala, da nisem pobegnila z dvorane). Kar zabaven film je bil tudi španski A Bit of Chocolate z Daniel Brühlom (to je tisti, ki je igral v Goodbye Leninu). Še bolj zabavna pa je bila vsa zmeda pred začetkom, saj sem namreč 100% prepričana, da film igra v Kinu Schloss, šele ob začetku napačnega filma ugotovila, da pravzaprav igra v Studio Europa in seveda postavila rekord v vožnji s kolesom. Festival sem zaključila s filmom Prognoza, ki prikazuje nenavadno ljubezensko zgodbo vpeto v vprašanje identitete med balkanskimi narodi in prikazuje problem povojne travme in zamer na Balkanu na neobljudenem turškem otoku. In na koncu še najslajše, ogled Gomorre na LIFFu, nabito polna Linhartova dvorana, noro vzdušje in zastonj koktaili;).

November je za te stvari...

Heidelberger Herbst

Heidelberger Herbst, das gröste Altstadtfest oz. krajša in boljša različica Kranjske noči, je največji dogodek v Heidelbergu, ki se zgodi vsako zadnjo soboto v septembru. Celotni stari del mesta ostane zaprt za promet, po ulicah pa se vali nepregledna reka ljudi: turistov, študentov, domačinov...



Za spremembo je bilo vreme celoten konec tedna prijetno toplo in sončno. Torej, kot nalašč za sprehajanje po labirintu uličic in trgov, pohajkovanje po bolšjem sejmu, postajanju ob predstavah uličnih umetnikov in poslušanje glasbe. Pestra ponudba različnih sejmov, kulturnih in otroških prireditev ter številnih koncertov ni pustila lačnega prav nikogar.

Mene je najbolj presenetil izbor bandov, saj sem glede na izkušnje slovenskih festivalov na glavnem odru pričakovala glasbenike kova: Foxy Teens, Saša Lendero, Werner, Peter Grašo, Kingstoni in podobnih. Če imaš seveda srečo, in se organizatorji potrudijo poseči po malo bolj kvalitetnih skupinah, pa lahko v najboljšem primeru poslušaš koncert Big Foot Mame ali Šank Rocka. No, tu je situacija povsem obratna. Na prav vseh odrih so se čez cel dan razvrstili rock bendi. Noro! Vse od rocka, ki že meji na pop do najbolj alternativnih in punk smeri.

Utrujena od pohajkovanja sem se s Claire in Helen preselila na dvorišče Marstall Mense, kjer so zvečer igrali The Wright Thing (očitno ena najpopularnejših skupin tukaj), njihov repertoar pa je obsegal predvsem stare rock hite, kar je pomenilo, da sem bila naslednjega dne brez glasu.

Ko sem že mislila, da se je noč zaključila, sem se sredi noči spet usedla na kolo in odpeljala proti centru. Preizkusila še nekaj novih barov, se precej dobro spoznala z zelo "poštenim" sirijskim lastnikom lokala in v dopoldanskih urah vsa lačna pomagala skuhati neko francosko jed, katere imena se ne morem spomniti:) Precej posrečen in povsem nepozaben dan-noč-dopoldne:D!